Junij 2014

Vlak za pozabljene

Na vsaki postaji čakajo nanj bolni in poškodovani. V vasi Hani s 742 prebivalci, ugnezdeni med zasnežene vrhove Stanovojskega gorovja, prihajajo iz betonskih poslopij in se zbirajo ob tirih. Vsi potrebujejo zdravniško pomoč. Neki možak je pijan zgrmel po stopnicah in si zlomil oba gležnja. Učiteljica iz edine šole v vasi želi, da bi zdravnik pregledal njeno 14-letno hčer, ki se ji je pred mesecem vnel slepič in jim jo je s tovornim vlakom uspelo srečno spraviti v bolnišnico. Po mučnih treh urah vožnje so ji v Čari slepič izrezali.

Ti in še drugi pacienti čakajo, da se bodo vkrcali na zdravniški vlak Matvej Mudrov. Potujoči zdravstveni dom z ordinacijo z osnovno opremo in 12 do 15 zdravniki je za Hani življenjskega pomena. Zanj skrbijo Ruske državne železnice, ime pa je dobil po zdravniku iz 19. stoletja, ki je pomagal v Rusiji uveljaviti ambulantno zdravljenje. Matvej Mudrov vozi od vasi do vasi, za kak dan postoji, da zdravniki pregledajo vse paciente, potem pa nadaljuje pot po več tisoč kilometrih tirov, speljanih po ruskem Daljnem vzhodu.

05_dodatna1.jpg

Hani je v marsičem značilna skupnost ob tej progi: z gramozom in kamenjem posuto dvorišče, okrog pa štirinadstropni montažni stanovanjski bloki, ki so središče kraja, za katerega se zdi, da je v glavnem zapuščen. V njem nimajo ne kirurga ne specialistov – le majhno ambulanto z opremo še iz sovjetskih časov in splošnega zdravnika, ki je po izobrazbi zobozdravnik. Marsikdo na tem vlaku dobi edino specialistično oskrbo, ki je je kdaj deležen.Popoldne se sprehodim po vasi v družbi Nikolaja Kolesnika, edinega policista v kraju, 29-letnika gladke, deške polti in tako svetlih las, da so skoraj prosojni. V vas je prišel šele prejšnjo zimo, pred tem v njej šest let sploh ni bilo policista. Edini par čevljev mu je po mesecu dni zazeval, in ker ne v vasi ne kje v bližini ni nobene trgovine z obutvijo in oblačili, se je moral z vlakom spet 20 ur voziti v mesto Nerjungri, da si je kupil nove.

A to je malenkost v primerjavi s tem, kako odročnost kraja vpliva na njegovo delo. V vasi ni zapora, kar pomeni, da zaradi hujšega kaznivega dejanja ne more nikogar aretirati. Tudi za spoštovanje zakona o prepovedi vožnje pod vplivom alkohola ne more skrbeti: nima alkotesta, kaj šele medicinskega tehnika, ki bi opravil pravno sprejemljivo analizo krvi. Ni niti mrtvašnice niti usposobljenega zdravnika, ki bi podpisal mrliški list; trupla počakajo v starem opečnatem skladišču ob progi, da se z vlakom pripelje patolog in opravi mrliški ogled. Kljub temu vztraja, da mu je v vasi všeč. Življenje je preprostejše, ljudje prijaznejši kot v mestu in delo v službi mirno – rad ima domačine in, sodeč po prijateljskih pozdravih, ki jih je bil deležen na sprehodu po vasi, imajo tudi oni radi njega. A ne vsi. Tri dni pred tem je njegova partnerka odšla in s seboj vzela njuno sedemletno hčerko. “Sem do konca svojih dni ne stopim več,” mu je rekla.