Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič

MARKO PREZELJ je poleg Rusa Valerija Babanova edini, ki je dvakrat prejel zlati cepin, med alpinisti najbolj zaželeno mednarodno priznanje. Prvič ga je dobil skupaj z Andrejem Štremfljem, s katerim sta leta 1991 preplezala južni steber južnega vrha Kangchenjunge (8476 m), ponovno pa v navezi z Borisom Lorenčičem leta 2006 za novo smer na Chomolhari (7326 m) v Tibetu. Vendar je bil Prezelj, ki je bil decembra lani imenovan za častnega člana uglednega angleškega kluba The Alpine Club, do nagrajevanja vedno zadržan in svojih pomislekov ni nikoli skrival.

Zakaj ob nagradah izražate pomisleke, naziv slovenski alpinist leta pa ste leta 2000 celo zavrnili?
Alpinizem je izredno raznolika in predvsem nemerljiva dejavnost, ki je širši javnosti težko dostopna. Lahko rečete, da je bilo 15 ali 20 vzponov v posameznem letu izstopajočih, ne morete pa z gotovostjo trditi, da je bil le eden najboljši. To je stvar meril, ta pa so lahko zelo različna in tudi, hote ali nehote, krivična. Okoliščin, ki bi jih morali upoštevati, je res veliko. Alpinisti smo v vlogi poročevalcev o svojih vzponih pravzaprav nekakšni pravljičarji. In ko nekomu dodelijo priznanje, da je najboljši, zmagovalec, so vsi drugi po nepotrebnem nekako potisnjeni v vlogo poražencev.