Februar 2012

Za ščepec vsega

Čeprav je bil v New Yorku nenavadno topel februarski popoldan, so bili gostje hotela Pennsylvania, ki so se gnetli v avli, odeti v krzno. Bili so udeleženci nedvomno najodličnejšega pasjega shoda, ki ga priredijo vsako leto na predvečer Westminstrske pasje razstave. Naslednjega dne naj bi se čez cesto, v dvorani Madison Square Garden, vrhunski psi iz vseh ZDA, predstavniki 173 pasem, potegovali za elitna priznanja v lepoti.

A dan pred tekmovanjem je šlo pravzaprav za spoznavni večer štirinožcev, medtem ko so se njihovi gospodarji prerivali v vrsti pred recepcijo hotela, uradnega gostitelja udeležencev. Baset je čez voziček s prtljago otožno pogledoval terierja, ki ga je kar razganjalo od energije. Par mišičastih rodezijskih grebenarjev na usnjenih povodcih, ki sta se barvno ujemala s pasjo dlako, se je na kratko pozdravil s skuštranim pirenejskim ovčarjem. Pred trgovino s spominki sta se ovohavala tibetanski mastif in sopihajoči mops. Pestrost, ki je bila na ogled v hotelski avli – nadvse pisana paleta, kar zadeva velikost, obliko uhljev, dolžino gobcev in načine oglašanja – je tisto, zaradi česar so ljubitelji psov tako slepo zaverovani v svoje ljubljenčke oziroma posamezne pasme. Iz praktičnih in čisto muhastih razlogov so ljudje z umetnim izborom dosegli, da je vrsta njihovega najboljšega prijatelja postala najbolj raznolika živalska vrsta na planetu – nadvse osupljiv dosežek glede na to, da večina pasjih pasem (od skupaj 350 do 400) ne obstaja dlje kot nekaj sto let.