Bilo je pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko so se po strmih grapah, ki se od juga zajedajo v Alpe vzdolž današnje italijanskoavstrijske meje, razcveteli sramežljivi črni gabri in se oblekli v rumena ogrinjala. Mož je hitel skozi gozd, ki ga je dobro poznal, se pačil od bolečine v ranjeni desnici, večkrat postal in napenjal ušesa, da bi slišal, ali ga kdo zasleduje.

Ko se je vzpenjal po pobočju, ga je kot neviden dež obsul rumeni cvetni prah gabra ter posipal vodo in hrano, ki jo je pojedel pozneje, ko se je ustavil, da si malo odpočije.

Pet tisoč let pozneje je ta neolitski lovec, ki mu pravimo Ledeni mož, v svojem telesu še vedno nosil sledove tega starodavnega prahu – mikroskopski zapis letnega časa, v katerem se je prebijal skozi gozd v bližnje gore, v katerih ga je nazadnje doletela smrt.