Ženske v “moških” športih

Kot bi zaplavala v vesolje

Potapljanje na vdih se mi zdi šport z dvema obrazoma: brez dobrih sodelavcev potapljač oziroma potapljačica nimata zagotovljene varnosti, hkrati pa sta v globini sama, zelo sama. “Oboje je res,” pravi Alenka Artnik, ki se je oktobra v turškem Kaºu potopila 86 metrov globoko in postala svetovna prvakinja v disciplini na vdih z eno plavutjo. Le dva dni pozneje je dosegla s potopom na 82 metrov v disciplini z dvema plavutkama še en svetovni rekord. “Ekipi, s katero treniram, moram zaupati. Pri potopu moram imeti občutek, da sem varna. Če sem nesproščena, negotova, se težko prepustim globini. Ko sem v fizičnem krču, s težavo izenačujem.” Hkrati ima svoj šport za tih, zelo individualen in intimen. Pred potopi si vsak potapljač oziroma potapljačica vzame čas zase, oprime se svojega obreda in se odmakne v svoj svet.

Fotografija: Kristina Vackova

Alenka Artnik uporablja posebne dihalne vaje, da se umiri, zbere misli in pozabi na kopenske zadeve. “Če me prevzema prevelika tesnoba, mi potop ni v užitek,” me preseneti, saj sem bila prepričana, da gre pri najglobljih potopih zgolj za velik napor. “Moji najgloblji potopi so najlepši. Obhaja me čudovit, zelo intenziven občutek. Počutim se, kot bi zaplavala v vesolje, kot bi uporabljala neki drug del možganov.” Zdaj lažje razumem njene besede, ki jih je izrekla po enem izmed doseženih rekordov: “Motivacija niso le športni rezultati, je več kot to. Gre za osebno raziskovanje, za zaupanje vase in v ljudi, ki so s teboj.” Potapljanje je zelo, zelo naporen šport, pravi Alenka Artnik. Zanima me, ali ga lahko tudi zato uvrstimo med moške športe. “Ne,” je zelo odločna.

Plezanje v ženski navezi

Ženske se v alpinizmu udejstvujejo že od nekdaj, a se morajo veliko bolj potruditi, da se uveljavijo, kot moški, meni alpinistka Irena Mrak. Precej manj pa je žensk in le nekaj je ženskih navez, ki se ukvarjajo s plezanjem in pristopi na velikih nadmorskih višinah. Potem, ko sta bili leta 2011 v navezi z Mojco Švajger devet dni sami v mogočni steni na Nanga Parbatu v Pakistanu in sta v alpskem slogu priplezali na greben Diamirske stene (7590 metrov), je Viki Grošelj, starosta slovenskih alpinistov, zatrdil, da gre za enega največjih ženskih plezalnih podvigov na svetu sploh. Vzpon je odmeval tudi v svetovni gorniški javnosti in medijih, pohvalil ga je sam Reinhold Messner, ki je najboljši poznavalec te gore. Pomembno je, da se plezalci oziroma plezalke značajsko in telesno ujamejo. “Plezati v ženski navezi je bolj sproščeno, naše težave so bolj primerljive. Še zebe nas ženske drugače.

Fotografija: Irena Mrak

Pravzaprav nas ves čas vsaj malo zebe, moških skoraj nikoli,” je odkritosrčna. Prav tako ne išče besed, s katerimi bi poveličevala njune veličastne uspehe. Ne govori o vztrajnosti, odločnosti, pogumu, temveč preprosto reče: “Čim višje greš nad 7000 metrov višine, tem huje je. Ko dosežeš vrh, ti odleže, ker se ti ni treba več vzpenjati, a si zares na manj kot polovici poti. Šele v bazi končaš vzpon in takrat se ti začne dogajati.” Ireno Mrak višina neznansko privlači. Osvajati jo je začela postopoma: počasi in previdno. Ni in nikoli ne bo “lovka” na osemtisočake. “Najvišje gore so res zelo posebne, a je pomembno, kako se nanje vzpenjaš. Na vrhu kar vidiš, kako je Zemlja okrogla. Zato me vleče.”

Ne gre več le za moški šport

“Ne, ne gre več samo za moški šport,” meni Maja Vtič (spodaj), pionirka med skakalkami. “Ko pa sem pred 18 leti začela trenirati in nas je bilo le nekaj punc, so nas fantje čudno gledali, kaj delamo med njimi na skakalnici.” Odtlej se je v svetu ženskega skakanja marsikaj spremenilo, morda še največ v zadnjih letih. Od leta 2011, torej več kot 30 let po svetovnem pokalu v smučarskih skokih za moške,poteka tudi za ženske in šele leta 2014 so  jih predstavniki Mednarodne smučarske zveze, če smo nekoliko cinični, pripustili celo na olimpijske igre. Ne smemo namreč pozabiti, da se lahko občinstvo navdušuje nad moškimi smučarskimi skoki že vse od prvih zimskih olimpijskih iger leta 1924. Še vedno pa ženske niso v enakem položaju kot moški kolegi. Maja Vtič dosega vrhunske rezultate in to so rezultati, s katerimi bi moški tekmovalec laže kot ona zrl v prihodnost.

Fotografija: Jure Makovec

“Za sproti gre,” pravi. Nagrade so v višini tretjine moških, tekem imajo manj. “Razlike so velike, a se postopoma zmanjšujejo,” meni skakalka. Čeprav sem prepričana, da denar ni eden izmed pomembnejših dejavnikov, ki stimulirajo izjemne skakalke, kljub temu preverim, kaj jim da voljo, da se pogumno poženejo – v vsaj zame – neskončno dolge polete. Užitek? “Kadar dobro skačeš, se manj mučiš in poskušaš čimbolj uživati,” potrdi Maja Vtič. “Čim dlje skočiš, tem večji je užitek,” pravi tudi Špela Rogelj, ki je začela skakati na šestmetrski skakalnici, zdaj pa je njen osebni rekord 140 metrov. Njen oče, Franci Rogelj, ji je kot uspešen skakalec odsvetoval ta šport. “Ne zaradi nevarnosti, temveč zato, ker je vedel, koliko odrekanja me čaka,” pravi skakalka.