Zgoraj in spodaj
NASIN ASTRONAVT IN FOTOGRAF
NATIONAL GEOGRAPHICA STA POSNELA ISTI MOTIV
VSAK S SVOJEGA ZORNEGA KOTA IN OMOGOČILA
POVSEM NOV POGLED NA NAŠ PLANET.
Na začetku leta sta prijatelja fotografa ravno končala fotografiranje Velikega kanjona in pogovor je nanesel na to, kaj bi še lahko posnela skupaj. Don Pettit se je že nestrpno veselil, da bo objektiv lahko usmeril proti Madagaskarju, in je prijatelju Babaku Tafreshiju poslal sporočilo, v katerem je opeval lepote tega otoka. Tafreshi ni prav dolgo razmišljal. Predstavljal si je znamenite baobabe z debelimi debli in filigransko oblikovanimi vejami, ki se očarljivo izrisujejo na temnem, zvezdnatem nebu. Čeprav je bil utrujen od dolgih poti, se je vkrcal na letalo iz Bostona v Pariz in se tam prekrcal na letalo za Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja, kjer je prenočil. Naslednji dan je najel avto in se odpeljal v oddaljeno kraljestvo baobabov, do makadamske ceste z drevoredom ducatov starodavnih dreves.
Pettitova pot je bila preprostejša. Lebdel je na Mednarodni vesoljski postaji in plaval iz enega prostora v drugega proti oknom, ki so gledala na svet pod njim. Med sedemmesečno odpravo na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) je Pettit – ki je astronavt že skoraj 30 let – sodeloval s Tafreshijem, fotografom in raziskovalcem National Geographica, pri izvirnem projektu: isto lokacijo ali pojav sta posnela z dveh popolnoma različnih zornih kotov – eden z Zemlje, drugi z vesoljske postaje 400 kilometrov nad njo. Skupaj sta zasnovala deset fotografskih serij na štirih celinah. Nastal je nebeški album našega planeta z očarljivimi prizori, ki v nas zbujajo občutek prizemljenosti in breztežnosti hkrati.
Med projektom sta si prizadevala uskladiti fotografiranje, za kar je bilo potrebnega ogromno načrtovanja. Upoštevati sta morala nebesno mehaniko; Pettit je na svojem mestu na Mednarodni vesoljski postaji vsakih 90 minut obkrožil svet in tekmoval z vzhajanjem in zahajanjem Sonca. Pomembna je bila tudi tirnica vesoljske postaje. Ko sta začela resno razmišljati o fotografskih lokacijah, ki bi utegnile biti zanimive, je imel Tafreshi veliko zamisli. “Rekel sem: Veš, Islandija je čudovita,” se spominja. A Pettit mu je pojasnil, da ISS nikoli ne leti nad Islandijo. Na projekt so vplivali tudi čisto zemeljski vidiki. Pettit je denimo predlagal nekaj območij, ki so z višine več sto kilometrov videti čudovita, vendar ležijo ob mejah sprtih držav – med Indijo in Pakistanom ter med Severno in Južno Korejo – “zato tja zaradi varnosti nisem mogel potovati,” je dejal Tafreshi. Pettit pa je moral fotografiranje uskladiti z astronavtskimi dolžnostmi. “Ko si na postaji, imaš zelo zelo natrpan urnik,” je povedal mož, ki je na štirih odpravah v vesolju preživel skoraj 600 dni. “V delovnem urniku moraš ob pravem času najti ‘luknjo’, da lahko odhitiš v kupolo z okni in narediš nekaj posnetkov.”
Madagaskar preraščajo gosti gozdovi, večjih mest je malo. Iz Pettitove perspektive na Mednarodni vesoljski postaji je videti potopljen v temo. Tafreshi pa je na tleh fotografiral znamenite otoške baobabe pred ozadjem koncentričnih vrtečih se zvezdnih sledi, katerih središče je na južnem nebesnem tečaju.
Mednarodna vesoljska postaja je s hitrostjo približno osem kilometrov na sekundo preletela Kanarske otoke, Pettit pa je ujel Rimsko cesto, ki se je ravno začela pojavljati na Zemljinem obzorju. Z vrha, visokega 2400 metrov, ki se dviga v narodnem parku Caldera de Taburiente na La Palmi, je Tafreshi ovekovečil svoj pogled na vzhajajočo Rimsko cesto.
Astronavt Don Pettit in fotograf Babak Tafreshi sta želela prikazati isti kraj iz povsem različnih perspektiv.
Ko sta objektiv usmerila v puščavo na jugozahodu ZDA, je Pettit ujel svetlobne proge, ki so jih ustvarile močne luči Los Angelesa. Tafreshi pa je iz Velikega kanjona usmeril fotoaparat proti nebu in posnel nekakšen portret Mednarodne vesoljske postaje nad njim.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
