Zgoraj in spodaj

Poševno padajoči žarki zahajajočega sonca, ki so sramežljivo pokukali izpod oblakov, so obsijali pobočje na severni strani otoka Moorea.

NAJINA KANUJA STA S PLAŽE odrinila v otoško laguno. Gladina je bila mirna in nikjer ni bilo nobenega drugega čolna, ki bi jo vzgibal in pretrgal spokojno tišino. Za ta del lagune je običajna nepopisna gneča turistov, a zaradi covida je bilo vse zaprto, dejavnosti na prostem prepovedane, domačini in turisti pa so morali ostati po domovih in hotelih. K sreči je bilo pri tem neprijetnem ukrepu tudi nekaj izjem in prva od teh je bila nujna pot na delo ali opravljanje poklicne dejavnosti na prostem. Med mojimi nogami se je v kanuju stiskalo podvodno ohišje fotoaparata z veliko stekleno kupolo in podvodnima bliskavicama, v vodoodpornem nahrbtniku pa sem imel shranjeno pogodbo z založnikom, ki je za neko potapljaško revijo naročil reportažo o Francoski Polineziji; z njo naj bi policistu, če bi me ustavil, dokazoval upravičenost do gibanja na prostem. Zraven podvodnega ohišja so se stiskale plavuti, maska in dihalka. V drugem kanuju, v katerem je bila hčerka Urška, sva imela plastenko z vodo, ki ji je bila primešana ribja kri, in vrečko s koščki rib.

Fotografova hčerka Urška
Fotografova hčerka Urška iz kanuja opazuje črnoplavute morske pse (Carcharhinus melanopterus), ki se ob sončnem zahodu zbirajo v plitvi laguni otoka Moorea.

Najin cilj je bilo posebno mesto v laguni, kjer turistični vodniki hranijo skate, tem pa se pridružijo tudi morski psi. Toda v vsakdanjih razmerah, ko se tam tare tudi po sto turistov, bi bila kakšna resna fotografija tako rekoč nemogoča. Zaprtje
otoka zaradi covida pa je zbujalo upanje, da bodo razmere za fotografiranje odlične. Po pol ure veslanja sva dosegla plitvo peščeno zaplato in skati so se, takoj ko so zaslišali tleske vesel, približali kanujema. Covid ni negativno vplival samo na ljudi, ampak tudi na nekatere morske živali, kajti odsotnost turistov je za skate pomenila odsotnost lahko dosegljive hrane. Nekateri skati so bili tako neučakani, da so se z gobčkom kar stegovali iz vode ob boku kanuja. Prav hudo nama je bilo, ker jih nisva mogla nahraniti, kajti koščke rib sva potrebovala za privabljanje morskih psov. Ti so namreč previdnejši od skatov in so se zadrževali na večji razdalji okoli kanujev. A ko se je sonce že skoraj dotaknilo obzorja, je skate, izrazito dnevne živali, lakota nenadoma minila in odplavali so s prizorišča. Verjetno so se zakopali v peščeno dno in tam počakali do naslednjega dne.

Črnoplavuti morski psi
Vonj po ribah je v laguno polinezijskega otoka Moorea privabil črnoplavute morske pse (Carcharhinus melanopterus) in tudi čigre (Sterna bergii).

Urška je začela počasi zlivati v morje vodo, pomešano z ribjo krvjo, da bi s tem opogumila morske pse. Sam sem zlezel iz kanuja v vodo, ki je imela ravno pravo stojno višino, preveril vse fotografske parametre, nastavil ustrezne nastavitve in se pripravil na fotografiranje. Morske pse sem že videl v iskalu, a bili so še predaleč za dober posnetek. Nato je Urška začela metati koščke rib tik pred objektiv. Ko se je v vodi znašla hrana, so živali v hipu spremenile obnašanje; strah je popolnoma izginil in njihova glavna skrb je bila, kako čim hitreje izmakniti košček ribe, preden bi ga dobil tekmec.

Vzemite svet v svoje roke z revijo National Geographic Slovenija.

Google Play
App Store