Julij 2011

Življenje na kraškem robu

Besedilo: Urban Golob
Fotografija: Urban Golob

Pot proti morju je včasih potekala vsakič enako. Z zadnjih avtomobilskih sedežev smo otroci iztegovali vratove, da bi na obzorju čim prej uzrli tisto modro liso. Končno smo prispeli do tja, kjer se je cesta začela spuščati, in pogled je lahko zaplaval čez niže ležeče griče vse do tako želenega morja. Toda vrednost razgleda s kraškega roba so poznali že davno pred tem. Zaradi strateškega položaja so v 11. stoletju na najvarnejših prostorih kraškega roba postavili utrdbe, ki jih obnovljene še danes vidimo nad Črnim Kalom in Podpečjo. V zgodovini pa se je varnostna vloga kraškega roba spreminjala. Enkrat so se ljudje počutili varne nad njim, drugič v njegovem zavetju. Najdbe v Osapski jami pod veliko steno nad Ospom govorijo o poselitvi v mlajši kameni dobi, v kamnolomu pri Črnem Kalu pa so našli sledi starejšega, paleolitskega lovca. Do rimske dobe so naselja prestavili više in takrat so nastali kaštelirji, z obzidji utrjene naselbine, kakršen je bil na primer Grad na Socerbu. Kot kažejo najdbe, so se prebivalci v času Rimljanov spet premaknili proti dolini ali pa so ostali na pobočjih v zavetju kraškega roba kot naselje Črni Kal. Vznožje velike stene nad Ospom z Osapsko jamo pa je spet igralo odločilno vlogo v poznem srednjem veku, ko je bilo s svojim obzidjem pomembno zatočišče tamkajšnjega prebivalstva pred turškimi vpadi in pred dogajanjem na bližnji nemirni beneško-avstrijski meji. Imena “kraški rob” ne poznamo prav dolgo. Uporabljamo ga morda 20 let, v ožjem pomenu kot skupno ime za tamkajšnje stene, v širšem pa za celotno prehodno pokrajino med Podgorskim krasom in Koprskimi brdi. Geološko je za kraški rob značilna luskasta zgradba prevrnjenih in narinjenih apnenčastih gub. Te luske, ki jih danes vidimo kot stene, se vlečejo od jugovzhoda proti severozahodu, vmes pa so podolgovate flišne kotanje brez površinskih vodnih tokov. Pod stenami se proti Rižanski dolini spuščajo pobočja, ki jih imenujemo Bržanija in so sestavljena v glavnem iz laporja, na katerem se je razvila rodovitna prst. Na stiku prepustnega apnenca sten kraškega roba in niže ležečega neprepustnega laporja je veliko izvirov, ki so omogočili nastanek in razvoj poselitve v obliki gručastih vasi, v katerih najdemo nekatere najstarejše datirane hiše pri nas, kot je Benkova hiša v Črnem Kalu iz leta 1489. Voda, ugodno podnebje in posegi v naravo – ljudje so pobočja marsikje spremenili v terase – so omogočili gojenje kultur, značilnih za Sredozemlje, kot so oljka, vinska trta, občutljivejše sadno drevje. A človekovo poseganje na flišnih in lapornatih tleh je povzročilo povečano erozijo, teren pa je marsikje v Bržaniji nestabilen že sam po sebi. Tako je tudi nad vasjo Črni Kal, kjer je na razmeroma strmem pobočju več vodnih izvirov, z vodo prepojena grušč in ilovica pa počasi drsita navzdol. Za opazovanje posledic ni treba prav daleč. Že v središču vasi je zvonik cerkve sv. Valentina nagnjen od navpičnice kar za dober meter …