Življenje po izgubi
1. VRNITEV V ŽIVLJENJE
Vrindavan, Indija
Precej pred zoro so vrindavanske vdove, izogibajoč se blatnim lužam in svežim kravjakom, hitele po temnih, netlakovanih uličicah. Na nekem razbitem pločniku prostovoljci vsako jutro postavijo plinski gorilnik in skuhajo za kopalno kad velik kotel čaja. Vdove vedo, da morajo priti že zarana, zasesti svoje mesto na tekačih iz blaga, privzdigniti spodnji rob sarija s tal in s komolci na kolenih čakati. Če pridejo prepozno, čaja morda že zmanjka. Ali pa precej uličic stran, kjer prav tako deluje dobrodelna ustanova, zmanjka riževih vafljev. “Zjutraj ne morem hiteti – ne počutim se dobro,” je potožila neka vdova. “Pa se je treba podvizati. Nikoli ne veš, kaj boš zamudil.” Bilo je 5.30, v hladu jutranje zore je bilo na nebu videti le ozek reženj meseca.
Kar nekaj vdov je bilo ovitih v sarije pisanih barv, a večina je bila v belem; to je v Indiji neizpodbitno znamenje, da je ženski umrl mož, morda pred nedavnim, morda že pred več deset leti. V megličasti svetlobi so družno nemo hitele, zavijale okoli uličnih vogalov kot jate rib, ducat tu, dva ducata tam. Vrindavanskih vdov ni nihče zanesljivo preštel. Po nekaterih podatkih naj bi jih bilo dva ali tri tisoč, po drugih 10.000 in več; mesto in okoliška naselja so duhovno središče, polno templjev, posvečenih hindujskemu bogu Krišni, in ašramov, v katerih množica siromašnih vdov, posedenih druga ob drugi na tleh, ves dan prepeva badžane, nabožne pesmi. Z nenehnim petjem ohranjajo svetost badžanskih ašramov, in četudi je to naloga romarjev in svečenikov, si vdova, ki ves čas poje te napeve, včasih tudi tri ali štiri ure zdržema, prisluži topel obrok in morda rogoznico za nočni počitek. Živijo tudi v zavetiščih in skupnih podnajemniških sobah ter pod ponjavami ob cesti, če jih nihče ne vzame pod streho.
UGANDA Ko se vdova sklicuje na zakon in se postavi po robu nasilju in kraji premoženja, ima bolj malo možnosti, da ji bo uspelo. Arhivar Michael Nyero je zaposlen v arhivu glavnega sodišča v Mengu, enega izmed številnih okrožnih sodišč, ki klecajo pod težo velikih sodnih zaostankov.
Vrindavan leži približno 150 kilometrov južno od New Delhija, a vdove prihajajo vanj iz vse Indije, zlasti iz zvezne države Zahodna Bengalija, kjer so zelo vdani Krišni. Včasih pridejo v spremstvu guruja, ki mu zaupajo. Včasih jih pripeljejo svojci, odložijo jih v ašramu ali na uličnem vogalu in se odpeljejo. Toda celo sorodniki, ki vdove ne odpeljejo od doma, ji lahko vsak dan nedvoumno kažejo, da med njimi nima več nobene vloge – da je vdova v Indiji, kjer jo za vekomaj bremeni nesreča, da je preživela moža, “telesno živa, a družabno mrtva”, kot se je izrazila delhijska psihologinja Vasantha Patri, ko je pisala o bedi teh žena. Ker torej Vrindavan slovi kot “mesto vdov”, morebiten vir toplega obroka in družbe ter osmišljenega življenja, se zgrinjajo vanj tudi same, z avtobusi ali vlaki, kot že toliko rodov.
“Nobena od nas si ne želi nazaj k svojim,” je po bengalsko odločno dejala koščena Kanaklata Adhikari spostelje v sobi zavetišča, v kateri biva s še sedmimi vdovami. “Nismo v stiku s svojci. Me smo družina.” Po turško je sedela na rjuhi, četudi je imela ude skrivenčene od starosti in bolezni in je lahko hodila le sključena v dve gubé in podrsavajoč z nogami.Bel sari je imela ohlapno ovit okoli glave; v Indiji je bilo nekdaj v navadi, da so ovdovelo žensko na kratko ostrigli in s tem naznanili, da se je zanjo izteklo obdobje ženske privlačnosti. Adhikarijeva je bila očitno pred nedavnim znova postrižena. “Nosim jih kratko pristrižene, saj so bili moji lasje njegovi,” je dejala in s pogledom ošvrknila gostji, tujko in mlado tolmačko, kot bi jo bilo vprašanje zbegalo. “Brivec pride in me postriže. Največja lepota ženske je v laseh in oblačilih. Ko moža ni bilo več, kaj naj bi z njimi?”
Koliko je stara? “Šestindevetdeset.” In koliko je bila stara, ko ji je umrl mož? “Sedemnajst.” V VRINDAVANU sem bila, ker sva s fotografinjo Amy Toensing vse leto obiskovali nenavadne skupnosti vdov na treh povsem različnih koncih sveta. Nisva raziskovali intimnega žalovanja, temveč to, kako v različnih družbah ženski, ki ji je umrl mož, vsilijo povsem drugačno, novo identiteto: parija, izobčenke, nebodijetreba, mučenice, plena. Ko je OZN leta 2011 razglasil 23. junij za mednarodni dan vdov, je bilo uradno pojasnilo kaj žalostno: da so vdove v številnih kulturah zelo ranljiva populacija – tradicionalno izpostavljene zlorabam, revščini, posledicam vojn, ki so jim vzele moža – tako da je že samo vdovstvo treba obravnavati kot mogočo izgubo človekovih pravic. Ženske, ki sva jih s Toensingovo spoznali, so naju tako kakor ljudje, ki se ukvarjajo s posameznimi primeri, in prostovoljci, ki jim skušajo pomagati, seznanjale s prav posebnimi okrutnostmi. V Bosni in Hercegovini sva mesec dni preživeli v pokrajini, kjer je koncentracija vojnih vdov ena največjih v zgodovini, med ženami, ki že dve desetletji iščejo in pokopavajo raztresene posmrtne ostanke več kot 7000 pobitih mož.
Kliknite na sliko za povečavo.
V Ugandi sva spoznali pojem “dedovanje vdov”; za Ugandčane ne pomeni posesti, ki jo vdova podeduje, temveč to, da si sorodniki nezakonito prilastijo vse njeno podedovano premoženje in še njo samo kot spolno partnerico ali ženo za tistega sorodnika, za katerega se jim pač zahoče. V Vrindavanu sva prisluhnili socialni delavki Laxmi Gautam; jezno je opisovala, kolikokrat je naletela na vdove beračice, ki so jih svojci odslovili. Pobarali sva jo, ali si je morda kdaj zamislila, kaj bi spremenila, ko bi imela moč, da bi ženske obvarovala pred to sramoto. Izkazalo se je, da si je res. “Izraz ‘vdova’ bi izbrisala iz besednjaka,” je dejala. “Brž ko ji umre mož, jo doleti ta naziv. Ta izraz. In ko se je oprime, se začno v njenem življenju vrstiti tegobe.” Dobrodelna organizacija v Indiji rojenega premožnega britanskega poslovneža Raja Loomba je spodbudila OZN, da je razglasil vsakoletni dan vdov. Zaradi osame in nevidnosti vdov je težko tudi zgolj domnevati, koliko jih je po svetu; najbolj smeli zbiralci podatkov iz Loombove fundacije, ki zagotavlja podporo vdovam po svetu, so nedavno ocenili, da je vseh približno 259 milijonov, in obenem opozorili, kako slabo se v večini držav zavedajo navzočnosti in potreb vdov. Tudi datum, 23. junij, je bil Loombova zamisel.
Na ta dan mu je umrl oče, je zapisal, in čeprav je odtlej minilo že 60 let, so njegovo zgodbo, kaj je mater doletelo zatem – ker je bila “prinašalka nesreče”, se ni smela udeleževati slavij, za vse življenje je bila zaznamovana z zlo srečo – dan za dnem potrjevale Vrindavančanke, ki sva jih spoznali. Vdova se ne sme odevati v barve in se zaljšati, ker se to ne spodobi za njeno novo vlogo večno ponižane žalovalke. Jesti mora mehko hrano v majhnih obrokih, ker bi obilje in začimbe v njej podžgali strasti, ki jih ne sme več izkusiti. Ta zamirajoča hindujska pravila, ki jih izobraženi Indijci v glavnem opuščajo kot ostanke iz minulega stoletja, v nekaterih vaseh in konservativnih družinah še vedno jemljejo resno. Meera Khanna, delhijska pisateljica, ki dela za organizacijo za varstvo vdov Guild for Service (‘Bratovščina služečih’), pravi, da stigmatiziranje vdov ne izhaja iz Ved, hindujskih svetih spisov, temveč iz zatiralske tradicije, ki se je ohranjala rod za rodom.