Življenje v slogi
María Senhorinha de Lima je odraščala v Braziliji 19. stoletja, prežeti z mačizmom portugalskih kolonizatorjev in rimskokatoliškimi dogmami. Po treh mesecih prisilnega zakona je zbežala z moškim, ki ga je ljubila, Chicom Fernandesom; cerkev je Marío in štiri generacije njenih potomcev za kazen izobčila. María in Chico sta se naselila na zemlji zvezne države Minas Gerais. Pridružilo se jima je še več ljudi, med katerimi so bile tudi druge ženske, ki jih je cerkev izgnala; skupnost je rasla, oblikovali sta jo enakopravnost spolov in verska svoboda. Toda družine, ki so živele v naselju, so bile zaznamovane z izobčenostjo. Ženske so bile ožigosane za “grešnice” in zunaj vasi niso bile več varne; otroci so se v okoliških mestih težko šolali, vrstniki so se jih izogibali, deklice so zmerjali s “hčerami prostitutk”. “Bilo je zelo žalostno,” se spominja Marcia Fernandes, ena od Maríinih potomk. Kljub temu je vas še desetletja ostala otok strpnosti in z odprtimi rokami sprejemala nekonformiste, nepokorneže, izobčence.
Stara fotografija prikazuje prve prebivalce vasi, ki jo je ustanovila María Senhorinha de Lima (spredaj, tretja z desne), potem ko je z ljubimcem Chicom Fernandesom zbežala od moža.
Oseminsedemdesetletna Delina Fernandes pozira za portret z nekaterimi od svojih 15 otrok. Je vnukinja Maríe Senhorinhe in že od leta 1995 vodi skupnost Noiva.
To se je spremenilo v 40. letih 20. stoletja s prihodom Anisia Pereire, protestantskega pridigarja, ki je svojo različico krščanstva utemeljeval na dobesednem branju Svetega pisma. Ustanovil je cerkev in ponujal odrešitev nekdanjim katolikom, ki so ga ubogali; odvračal jih je od alkohola in glasbe ter ukazal, da morajo biti ženske v vseh stvareh podrejene moškim. V 60. letih, ko je njegova vplivnost rasla, je ta pridigar pri 45 letih vzel za ženo 16-letno Delino Fernandes, Maríino vnukinjo.
“Bilo je hudo, zelo težko,” pripoveduje 75-letna María Doraci de Almeida, ki se spominja časov Pereirovega vodenja. “Ženske nismo imele nobene besede. Nismo smele uporabljati kontracepcijskih sredstev ali roditi s carskim rezom. Delina je otroke rodila doma, 15 otrok, brez babice. Zgodilo se je, da je ob petih zjutraj rodila hčer, dve uri pozneje pa je v klavnici že čistila prašiča.”
Ko je Pereira leta 1995 umrl, so cerkev zaprli in porušili. Vas je ohranila ime Noiva do Cordeiro – toda nasproti cerkve je eden od Pereirovih sinov pozneje odprl gostilno in tako utrdil spremembo življenjskega sloga. Vodenje skupnosti je prevzela Delina. Njen način je opolnomočil vaščanke, hkrati pa ni bilo videti, da bi vznemirjal moške.
“Naše vaščanke so zelo delavne. Cenimo jih. Močne so; dajejo nam zgled, vreden posnemanja,” pripoveduje Marcos Fernandes, ki skupaj z bratom Eduardom skrbi za vaške kokoši. “Senhora Delina, na primer, je naša največja spodbuda. Ne morem si predstavljati življenja brez nje. Njen vpliv je tako močan, da ga čutim, tudi kadar je ne vidim.”
Delina ima veliko zaslug, da je Noiva spet postala vključujoča skupnost. Ob koncu 90. let prejšnjega stoletja je v vasi začela naraščati revščina, zato je predlagala, da si vse v vasi delijo, tudi delo, ki ga zahteva pobiranje pridelkov. “Ničesar nismo imeli; kaj pa naj bi storili?” pravi.
Vaščani so kupili veliko zemljišče blizu Noive, kjer gojijo 3500 mandarinovcev in na pogled brezkončne vrste kavovcev; mexerice (mandarine) in kava so v skupnosti glavni del tržnega pridelka. Skrbijo tudi za zelenjavni vrt in domače živali, ki pripadajo skupnosti. Številni lastniki hiš imajo tudi lastne zelenjavne vrtove in prispevajo del pridelka k zalogi skupnosti. Vaščani so zadolženi za naloge, kot so prinašanje drv, šivanje in čiščenje skupnih prostorov.
“Obneslo se je,” ponosno pove Delina. “Nimamo niti bogastva niti denarja, a živimo v izobilju.” Danes preživi veliko časa v osrednjem skupnostnem domu, sedi v kuhinji, sreba kavo in reže zelje za krmljenje kokoši. Tu tudi prisluhne vaščanom, ki se nanjo obrnejo s svojimi težavami, in jim deli nasvete.
Besedilo: PAULA RAMÓN
Fotografije: LUISA DÖRR