Sto čudes arheologije

Kopanje v iskanju zaklada je staro toliko kot prvi izropani grob.

Nešteti iskalci se niso mogli upreti želji da bi našli zako­pano bogastvo. Nekaj jih je res obogatelo, drugi pa so se znašli na robu norosti.“Marsikateri mož skoraj vse življenje posveti iskanju kanûzov skritih zakladov,” je napisala britanska popotnica Mary Eliza Rogers, potem ko je sredi 19. stoletja obiskala Palestino. “Nekatere to iskanje obsede, zapustijo družine, in čeprav so pogosto tako revni, da prosjačijo od vrat do vrat in od vasi do vasi, se imajo za bogate.”Toda niso bili vsi lovci na srečo, na katere je naletela Ro­gersova, potepuški osmoljenci. Spoznala je tudi sahirije, kar bi lahko v grobem prevedli kot nekromante, “ki naj bi bili sposobni videti predmete, skrite pod zemljo”.

Ti cenjeni jas­novidci, pogosto so bile to ženske, so zapadali v zamaknjenost, v kateri so bili sposobni do najmanjših podrobnosti opisati skrivališča dragocenosti. Zaradi arheologije ti “pod zemljo skriti predmeti” niso le preprosti zakladi; so dragoceni pripomočki, ki nam omogočijo vpogled v skrito preteklost. Znanost, ki je bila v časih Rogersove še v povojih, se sprva ni kaj dosti razlikovala od čisto navadnega ropanja. Evropski kolonialisti so kar tekmovali med seboj, kdo bo s starodavnimi kipci in nakitom iz daljnih dežel napolnil več vitrin. A hkrati se je z uveljavitvijo nove znanstvene discipline začela tudi nepre­cenljiva doba odkritij, ki so povzročila pravo revolucijo v ra­zumevanju bogate raznolikosti naše vrste in naše skupne človečnosti.

Če se komu to zdi pretiravanje, si skušajte predstavljati svet brez ar­heologije. Brez razkošnih Pompejev. Brez dih jemajočega trakijskega zlata. Brez majevskih mest, ki se dvigajo iz bujnih gozdov. Glinena vojska enega od kitajskih cesarjev bi bila še vedno skrita pod temno prstjo na njivi ne­kega kmeta. Brez arheologije bi kaj malo vede­li o najzgodnejših kulturah sveta. Brez kamna iz Rosette bi se še ved­no mučili z razvozlavanjem pome­na skrivnostnih simbolov na zidovih egipčanskih grobnic in templjev. Prvo svetovno pismeno civilizacijo, ki je gradila mesta in cvetela v Mezopota­miji, bi bežno poznali le iz zapisov v Svetem pismu. Za največjo med temi zgodnjimi kulturami z največ pripad­niki, tisto, ki je uspevala ob reki Ind na Indijski podcelini, pa sploh nikoli ne bi izvedeli.

Brez sistematičnega preučevanja najdišč in artefaktov bi bila zgodovina talka tistih nekaj besedil in monumentalnih stavb, ki so preživele muhavost časa. Iz neizmernega Tihega oceana naše preteklosti bi gledali le razkropljeni atoli: oguljeni zvitek tu, piramida tam. Dve stoletji izkopavanj na šestih celinah sta dali glas pretek­losti, ki je bila pred tem povečini skrita pod površjem. Zaradi najdenih krajev in predmetov lahko naši daljni predniki – za številne sploh nismo vedeli, da so obstajali – povedo svoje zgodbe.

VLADARJI IN BOGATAŠI že vsaj od časov zadnjih babilonskih kraljev pred več kot 2500 leti zbirajo starine, da bi se sončili v soju lepote in slave preteklih časov. Rimski cesarji so čez Sredozemsko morje prepeljali vsaj osem egiptovskih obe­liskov, da bi z njimi polepšali prestolnico svojega imperija. Med renesanso so enega teh poganskih spomenikov postavili sredi Trga sv. Petra.Leta 1710 je neki francoski plemič plačal delavce, da so se prekopali skozi Herkulanej, mesto v bližini Pompejev, ki je od smrtonosnega izbruha Vezuva leta 79 n. š. ostalo skorajda povsem nedotaknjeno. Odkopani marmorni kipi so po vsej Evropi sprožili mrzlico arheološkega izkopavanja.

V New Yorku je Thomas Jefferson dal prekopati grobno gomilo ameriških staroselcev; ne da bi v grobovih našli dragocenosti, pač pa da bi dognali, kdo jo je napravil in zakaj.Za časa Mary Elize Rogers so evropski arheologi dejavnost že širili po vsem svetu. Le redki so bili resni učenjaki. Pogo­steje so bili diplomati, vojaški častniki, vohuni ali premožni poslovneži (razen res redkih izjem sami moški), tesno povezani s širjenjem kolonialne posesti. Vpliv in moč v tujini so izko­riščali za raziskovanje in ropanje: zvezke so polnili z zapiski, egipčanske mumije, asirske kipe in grške frize pa odvažali v narodne muzeje v domovini ali z njimi polnili zasebne zbirke.

Zdaj pa hitro prevrtimo čas v 20. leta 20. stoletja. Razkošni nakit, najden v grobnici egiptovskega kralja Tutankamona in v kraljevih grobnicah v Uru, se je znašel na naslovnicah in te najdbe so spremenile smernice v umetnosti, arhitekturi in modi. A do takrat so strokovnjaki, izšolani na tem področju, že spoznali, da najdragocenejše na arheoloških najdiščih ni zlato, temveč so to podatki, ki jih je mogoče razbrati iz črepinj lončenine in odkritih kosti.

Nove metode analiziranja tankih plasti prsti so pripomogle k uveljavitvi novih metod preučevanja vsakdanjega življenja ljudi. V 50. letih prejšnjega stoletja pa so z meritvami kon­centracije izotopov radioaktivnih elementov v predmetih organskega izvora raziskovalci dobili prvo zanesljivo metodo za določanje starosti artefaktov.V 21. stoletju se arheologija vse bolj seli z najdišč v laboratorije. Tisto, kar se je nekoč zdelo brez vrednosti – zoglenela semena, človeški iztrebki, ostanki na dnu posode – danes velja za najdragocenejše najdbe. S skrb­no analizo lahko ti skromni ostanki razkrijejo, kaj so ljudje jedli, s kom so trgovali in celo kje so odraščali.

Z naprednimi tehnologijami smo med drugim sposobni določiti sta­rost jamskih poslikav, omogočijo pa tudi vpogled v kulture, kakršna je bila denimo kultura zgodnjih av­stralskih staroselcev, za katerimi je ostalo malo obstojnih dokazov. Niti morje ni več nepremagljiva ovira, kot je bila od nekdaj, saj so potapljačem ladijske razbitine – od trgovske ladje iz bronaste dobe do najlegendarnej­še potopljene ladje, Titanika – vse dostopnejše. Najrevolucionarnejši dosežek zad­ njih desetletij pa je sposobnost prido­bivati genski material iz starih kosti. DNK iz pradavnine nam je omogočila vpogled v odnose človekovih predni­kov z neandertalci. Analize so privedle tudi do odkritja naših pred nedavnim še neznanih bratrancev denisovcev ter izjemno majhnih ljudi, ki so živeli na indonezijskem otoku Flores.