Starodavna vodna pot

VESLANJE PO
NAJVELIČASTNEJŠI
AMERIŠKI VODNI POTI

Že vse življenje živim v Novi Angliji, vendar sem gorski vodnik in nimam tako rekoč nobenih izkušenj s čolnarjenjem.
A ko mi je prijatelj prvič omenil NFCT, sem začutil, da bi to lahko bilo nekaj podobnega kot hoja po Apalaški poti v 60. letih 20. stoletja: doživel bi nekaj prvinskega, preden bi NFCT preplavili nedeljski pustolovci in “vplivneži”. To pot je v enem kosu preveslalo manj kot 300 ljudi, in čeprav nikoli nisem načrtoval, da se jim bom kdaj pridružil, sem po njej v štirih mesecih prepotoval na stotine kilometrov pod vodstvom pripadnikov več staroselskih ljudstev.

“Kako čudovito vodnata je ta dežela,” je leta 1864 Henry David Thoreau zapisal v knjigi Gozdovi Maina (The Maine Woods). V njej popisuje troje potovanj s kanujem po Severnem gozdu, tudi po nekaterih poteh, ki so danes vključene v NFCT. “Na splošno se lahko odpraviš s kanujem v katerokoli smer, a čoln in prtljago moraš pogosto prenesti po kopnem. Vendar te razdalje niso prevelike.”

S tem zapisom je avtor zelo olepšal dejanske razmere. Med veslanjem po reki Saranac, ki si utira pot skozi vzhodni del hribovja Adirondack v zvezni državi New York, smo že kakih 30 kilometrov zahodno od Champlainovega jezera naleteli na brzice, ki so bučale skozi sotesko in nas prisilile, da smo zapustili reko in pot nadaljevali peš. Čeprav večina poti na
NFCT, po katerih veslači prenašajo kanuje, ni daljša od nekaj kilometrov in raba transportnih vozičkov precej olajša tovorjenje čolnov, je prenos po kopnem pogosto najzahtevnejši del vsakega potovanja s kanujem. Poti so lahko ozke in strme, preskakovanje korenin in skal ter hoja po listju med prenašanjem opreme pa od človeka terjata nemalo duševne trdnosti in telesne vzdržljivosti.

Konec kanujske poti po Severnem gozdu se lahko zdi komu čudno nenaden glede na ves vloženi trud, da jo prevesla in prehodi. Drsela sva po valovih hitre reke, tok naju je nosil čez široke prodnate plitvine. Nato sva preveslala ovinek in zagledala “most prijateljstva”, ki povezuje ameriško zvezno državo Maine in kanadsko provinco Québec – tik za njim pa klančino za spuščanje čolnov v kraju Fort Kent, kjer je vzhodni konec poti. Morda bi zgrešil pristanek na velikih prodnikih, če naju ne bi tam v dežju čakali prijatelji.

Utrujenost, ki se je nakopičila v dneh veslanja proti toku ter prenašanja čolna in opreme, včasih več kilometrov daleč, je terjala davek. Večinoma sem zaspal že ob mraku in prikupil se mi je okus arašidovega namaza, ki sem ga zajemal z žlico kar iz kozarca. Med številnimi veslaškimi pustolovščinami tistega poletja sem na to pot začel gledati drugače: ne kot na zaporedje zavojev, ki jih človek pričakuje na reki, temveč kot na zaporedje korakov. Nekaterih dolgih in po položni poti, drugih kratkih in v strmini, vselej pa bodisi navkreber ali navzdol, proti toku ali s tokom. Naša pot po NFCT je sledila vodnemu toku, voda pa je sledila oblikovanosti pokrajine. Kot je v Gozdovih Maina napisal Thoreau: “Kjer si lahko pot utre voda, si jo lahko tudi kanu.”