Na sledi rimskemu srebru

Pred 2000 leti se je rimska vojska v iskanju srebra odpravila v daljne kraje. Danes zaradi vztrajnosti ljubiteljskega arheologa ugotavljamo, kako blizu je bila odkritju bogastva.

Rimsko cesarstvo je imelo največji obseg v 2. stoletju n. š., deloma tudi zaradi iskanja naravnih virov zunaj meja Italije. Rim je za izdelavo denarja, luksuznih predmetov in orožja iskal nahajališča srebra, zlata, svinca in železa v drugih deželah. Več kot štiri stoletja je te kovine pridobival z osvajanjem in priključevanjem tujih ozemelj.

Odlomka ni težko zgrešiti. Gre za odstavek dolgo anekdoto v Analih rimskega zgodovinarja Tacita, o kateri ni najti drugih poročil. Pripoveduje o nepriljubljenem legatu, ki legionarje sili k nevarnemu delu v rudniku na meji imperija. Dogajanje je postavljeno v čas vladavine cesarja Klavdija (41–54 n. š.), to je bilo obdobje silovitega razmaha, ko se je skušal Rim polastiti obmejnih območij in tamkajšnjih naravnih virov. Kraj, ki ga Tacit omenja v odlomku, je nejasno opisan kot “v predelu Mattiuma”, ležal pa naj bi tik ob meji Zgornje Germanije, ki je bila pod rimsko zasedbo. A opisani namen je jasen: najti večjo količino kovine, ki je “poganjala” imperij.

Tacitova zgodba je dolgo burila domišljijo preučevalcev klasične antike, ki niso mogli najti niti drugih omemb tega početja niti dokazov zanj. Nekateri znanstveniki so jo odpravili kot zanimivo, a nepreverljivo. Alfred Hirt z Univerze v Liverpoolu, strokovnjak za rimsko gospodarstvo in rudarstvo, jo je označil za primer tako imenovanih “mirabilij, mikavnih zgodb, ki se pripovedujejo za zabavo bralcev”.

A nedavno odkritje, ki je vznemirilo arheološko javnost, kaže, da je Tacit opisoval resnično dogajanje. Zdi se, da so Rufus in njegovi možje zares iskali srebro, vendar so odnehali, preden so naleteli na glavno rudno žilo. Danes vemo, da je bilo na tistem območju dovolj srebra, da bi lahko spremenilo potek dogodkov v imperiju. Vendar je izjemna količina tistega, kar so Rimljani le za las zgrešili, postala očitna šele dva tisoč let pozneje, ko je radovednemu nemškemu lovcu uspelo sestaviti vse koščke sestavljanke.

Nekega svežega jasnega večera aprila 2016 je 72-letni nekdanji vojaški padalec Jürgen Eigenbrod lovil divje svinje v hribih okoli zgodovinskega zdraviliškega mesta Bad Ems v nemški zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija. Na žitnem polju je opazil nenavaden vzorec: zeleno preprogo sta prečila vzporedna rumenkasta pasova. Le malokateri drugi mimoidoči bi jima pripisal kakšen pomen, saj sta bila preširoka, da bi ju za seboj pustil tovornjak ali tank, kak teoretik zarote pa bi nemara pomislil na njun nezemeljski izvor. A Eigenbrod je vedel, čemu ju pripisati.

V preteklosti je bil pripadnik modrih čelad v Somaliji in obrambni ataše v Tel Avivu, ko pa se je z upokojitvijo leta 2003 poslovil od nemške vojske, je pozornost začel posvečati dogajanju bliže domu, četudi je bilo to dogajanje zelo oddaljeno v času. Že pred tem se je navdušil nad arheologijo in zgodovino okolice Bad Emsa in je kot prostovoljec sodeloval pri več manjših izkopavanjih v dolini reke Lahn.

Čeprav je bil ljubiteljski arheolog, je vedel, da ti vegetacijski znaki najverjetneje kažejo na umetno strukturo. Ravnal se je po temeljnem načelu arheologije, ki pravi, da v naravi ni ravnih črt. Pod zemljo je po njegovem mnenju moralo biti nekaj, kar je spremenilo gostoto prsti, zato je rastlinje na površini zorelo različno hitro. A kaj bi to lahko bilo?

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.