Skriti svetovi prebivalcev podzemlja

Ljudje že stoletja iščemo
zavetje v podzemlju, toda
življenje v podzemnih
bivališčih, kakršno smo
poznali nekoč, je danes
vse redkejše. Česa se
lahko naučimo od zadnjih
skupnosti, živečih pod
zemljo – preden izginejo?

Fotografinja in raziskovalka National Geographica Tamara Merino se je z avtodomom pred skoraj desetletjem vozila po vročem in na prvi pogled opustelem prostranstvu Simpsonove puščave v Avstraliji, potem pa se je morala ustaviti zaradi predrte pnevmatike. Neporasle rdeče peščene sipine, ki se razprostirajo na več kot 170.000 kvadratnih kilometrih, res niso kraj, kjer bi se želeli znajti s pokvarjenim avtomobilom; poleti temperatura tam pogosto preseže 50 stopinj Celzija in voda je redka dobrina. Ko je Merinova iskala primerno mesto za svoje vozilo, je ugotovila, da se je pravzaprav znašla v naselju. A nikjer ni bilo nikogar in tistih nekaj stavb pred njenimi očmi je bilo videti zapuščenih. Med tavanjem po ulicah je vrh nizke vzpetine zagledala preprost kovinski križ. Povzpela se je do njega in opazila, da se pod njim odpira široko dvorišče, ki je bilo pravzaprav pročelje podzemne pravoslavne cerkve.

Kmalu je ugotovila, da se je znašla v rudarski postojanki Coober Pedy, kjer se ukvarjajo s pridobivanjem opalov. Ko je neki zlatokop leta 1915 na tem območju naletel na opal, so se tja zgrnili iskalci opalov, da bi preizkusili srečo. Mrzlici so se pozneje pridružili še vojaki, ki so se vračali iz prve svetovne vojne, in začeli živeti v izkopih (angl. dugouts), narejenih na pobočjih, da se ne bi izpostavljali ekstremni dnevni vročini. Zamisel se je zdela zanimiva tudi drugim in danes večina od kakih 2000 krajanov živi v podzemlju. “Domačini so zelo navezani na svoje okolje,” pravi Merinova.

Ljudje so začeli bivati v jamah že pred milijoni let, že naši afriški predniki so si v pradavnini v njih iskali zavetje. Sčasoma so postale več kot to – ko so jih ljudje okrasili s poslikavami in začeli v njih opravljati obrede, so postale njihov dom. Merinova je po obisku Coober Pedyja ugotovila, da se takšen starodavni način življenja ohranja še ponekod drugod.

Težko je natančno opredeliti, kako trdožive so podzemne skupnosti. Na začetku 21. stoletja je v podzemnih bivališčih yaodong, ki so jih ljudje izkopali v puhlici v gričevnati provinci Shaanxi v osrednji Kitajski, živelo približno 30 do 40 milijonov ljudi. A odkar se je prebivalstvo urbaniziralo, se je po oceni iz leta 2010 to število zmanjšalo na približno
tri milijone. Ne glede na to, koliko ljudi danes živi v podzemnih bivališčih, pa je jasno, da jih je vse manj.

Merinova zadnji dve leti potuje po svetu in išče ljudi, ki se še vedno oklepajo tega izginjajočega načina življenja, da bi ugotovila, kakšne prednosti prinaša. “Podzemni svet je za nas nenehen vir navdiha za trajnosten način življenja in krožno gospodarstvo,” pravi arhitekt in Unescov svetovalec Pietro Laureano, ki preučuje prebivalce podzemnih bivališč in pri svojem delu posebno pozornost posveča podnebju. “Uči nas tudi drugačnega, simbolnega odnosa do prostora. Danes smo pozabili na pomen skritega, nevidnega, podzemnega.”