Saharski dinozavri

V preteklih 32 letih sem se udeležil že 11 odprav po dolgem in počez po Sahari v Nigru. Zadnji dve, leta 2018 in 2019, sta bili namenjeni pregledovanju terena. V nekaj najodročnejših predelih, ki jih bičajo peščeni viharji, sem odkril bogata nahajališča fosilov, kjer so okostja dinozavrov kar štrlela iz peska. Ker pa nisem imel s seboj ne sodelavcev ne orodja za izkopavanje, sem si lahko samo zapisal njihovo natančno lego in sanjal o vrnitvi. Potem se je svet zaradi pandemije za dve leti ustavil in ta čas sem namenil sestavljanju drznega načrta – in zbiranju sredstev, a brez večjega uspeha. To je, dokler se ni našel dobrotnik, ki je želel ostati anonimen in je bil pripravljen v celoti finančno podpreti to pustolovščino. K temu sta ga spodbudili prirojena človeška radovednost in možnost, da odkrijemo bitja iz davne preteklosti.

Za iskalce dinozavrov je Niger obljubljena dežela zaradi dveh naključnih geoloških dogodkov. Prvi se je zgodil pred 180 milijoni let, v spodnji juri, ko se je velika kopenska masa Gondvana začela deliti in je sredi današnjega Nigra nastala
ogromna udorina, takrat zeleno območje z bujnim življenjem. Milijone let so se v njej odlagali sedimenti, z njimi pa ostankidinozavrov in drugih bitij. Drugi dogodek je izpred 20 milijonov let, ko se je zaradi vulkanske aktivnosti na robu te depresije dvignilo gorovje, danes znano kot Aïr, in so se geološke plasti premaknile poševno navzgor, s tem pa so na površje spet prišla takrat že fosilizirana okostja. Danes je vožnja po teh plasteh kamnin od Agadeza proti odprti puščavi kot potovanje skozi davno preteklost.

Nihče ne pozna te dežele in njenih skrivnosti bolje kot ljudje, ki v njej živijo. Naše delo na najdišču najbliže Agadezu je bilo vrnitev k vznemirljivemu odkritju, do katerega nas je pripeljal tamkajšnji nomad Tuareg. Pred več leti je na motorju vodil mojo skupino v puščavo, na kraj, ki mu Tuaregi pravijo Činkankaran ali ‘kraj žuželk’, zaradi kobilic, roječih tam po sezonskih deževjih. Gre za približno tri metre visok prodnati nasip, ki se razteza več kot dva kilometra čez ravnico Irhazer, iz katere se dvigajo akacijeva drevesa. Na vrhu tega nizkega grebena je iz tal štrlela vrsta velikih vretenc. Z malo kopanja smo razkrili še večji del hrbtenice, ki je pripadala 15 metrov dolgemu zavropodu, kot strokovno pravimo rastlinojedim dinozavrom z dolgim vratom.

Ne bi rekel, da je zaradi sodobne opreme delo lahko, je pa varnejše in učinkovitejše, kot je bilo nekoč. Skupaj z dobrim starim znojem in 15-urnimi delovniki je oprema pomagala, da so se nam prizadevanja obrestovala. Ko smo, zmagoslavni in vzhičeni, pustili Otok zavropodov za seboj, so se tovornjaki kar šibili pod tovorom približno 23 ton fosilnih ostankov.

Še bolj odročna pokrajina nas je čakala na najdišču, imenovanem Gadoufaoua, kar naj bi pomenilo ‘kraj, kamor se kamele bojijo stopiti’. To je najbolj znano s fosili bogato območje v Afriki, v osrčju skrajno sušne pokrajine Ténéré v Sahari, prave puščave v puščavi. Čeprav tam nikoli nisem občutil niti kapljice dežja, je moja skupina pred leti tam odkrila fosil, ki dokazuje, kako vlažno je bilo nekoč to območje. Ni bil dinozaver, ampak največji krokodil v prazgodovini, ki je jedel dinozavre, Sarcosuchus. Začeli smo mu praviti “superkrok” in ta vzdevek se je prijel v medijih.

Da bi nadomestili zamudo iz Agadeza, smo delali pozno v noč in okostje dinozavra z jadrom izkopavali tako, da smo uporabljali žaromete, ki so jih napajali generatorji. Čeprav je bilo delo izčrpavajoče, ima 24-urno izkopavanje v osrčju Sahare tudi svoje prednosti. Ponoči se je temperatura znižala na polovico 52 stopinj, kolikor je bila čez dan. Žuželke, ki jih je privabila naša groteskna puščavska svetlobna predstava, so se pred polnočjo umaknile. Tako smo v le treh dneh izkopali dve toni fosilnih ostankov.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.