Šerpov najstrmejši vzpon

Še v prejšnji generaciji bi bil velik del te zgodbe tako rekoč nepredstavljiv. Šerpe se že skoraj 120 let preživljajo kot nosači in vodniki tujih plezalcev, ki se vzpenjajo na najvišje vrhove sveta, in jih večinoma tako istovetimo s tem delom, da številni zahodnjaki sploh ne vedo, da beseda “Šerpa” označuje tudi pripadnika ljudstva. Toda v zadnjih 15 letih so Šerpe ustanovili svoje agencije za pripravo in vodenje odprav in zdaj prednjačijo v tej panogi, poleg tega pa tudi sami dosegajo svetovne rekorde in opravljajo prvenstvene vzpone. Nima stoji na prelomnici v tem razvoju: je Šerpa, ki želi popolnoma opustiti vodenje in postati zvezdnik poklicnega alpinizma.

Dva meseca po tem, ko je postavil rekord, se je že pripravljal na nov projekt. Skupaj s slovitim italijanskim alpinistom Simonejem Morom je nameraval opraviti zimski vzpon na 8163 metrov visoki Manaslu. Če bi jima uspelo, bi bil to prvi zimski vzpon na osemtisočak v čistem alpskem slogu – to pomeni v enem zamahu, brez počitka v vnaprej postavljenih taborih, brez vnaprej pritrjenih vrvi, dodatnega kisika in podpore nosačev, kar vse je imel Nima na voljo pri dotedanjih vzponih. Tudi Moro, ki je pri 57 letih opravil več zimskih vzponov na osemtisočake kot kdorkoli drug, tega še nikoli ni poskusil v čistem alpskem slogu.

Za večino plezalcev iz ene od najrevnejših južnoazijskih držav so takšne odprave nedosegljive, toda Nima je tudi pri tem izjema. Njegov oče Tashi Lakpa Sherpa in strici so ustanovitelji družbe Seven Summit Treks, enega največjih vodniških podjetij v Nepalu. (Bratje imajo v lasti tudi podjetje 14 Peaks Expeditions, ki ga vodi Tashi in zagotavlja opremo za alpinistične odprave, ter podjetje za helikopterske prevoze Heli Everest, lastniške deleže pa imajo še v več drugih podjetjih.) Zaradi očetovega bogastva Nimi ni bilo treba nikoli garati na gori, ni vodil zahodnjakov ali nosil njihove opreme, kot to počnejo drugi Šerpe. Celo Morovo mentorstvo izhaja iz družinskih povezav; alpinist dela za brate kot pilot helikopterja.

Neizpodbitno dejstvo je, da so možnosti za uspeh zimske odprave na katerikoli osemtisočak pičle, po Morovih besedah zgolj 15-odstotne. Zato je Nima hitro dodal: “Tudi če ne doseževa vrha, se bova veliko naučila.” Seveda pa bi bilo bolje, če bi ga dosegla. Postati želi poklicni plezalec, to pomeni, da naj bi ga v varstvo vzeli pomembni pokrovitelji, kot sta podjetji The North Face in Red Bull. Toda njegovih rekordnih 14 vrhov še ni bilo dovolj, da bi si prislužil njihovo finančno podporo, zato je bil Manaslu priložnost za utrditev slovesa. Pošalil se je, da potrebuje sponzorja, da ne bi spravil očeta “na boben”. Vendar pri sponzorstvu ne gre za denar, gre za dostojanstvo, je dejal. Plezalci Šerpe, je nadaljeval, “nikoli niso imeli privilegija, da bi bili med izbranci. Tisti dan, ko se bom pridružil ekipi in bodo ljudje v meni videli poklicnega športnika, bo vse skupaj dobilo smisel.”

Čeprav so se Šerpe zadnja leta vzpenjali po družbeni lestvici, jim še vedno ni uspelo narediti preskoka od vodnikov, ki plezajo v prostem času, do poklicnih športnikov, ki so plačani za uresničevanje svojih sanj. Nima si želi biti prvi, ki bi to dosegel, želi si zagotoviti spoštovanje in enakopravnost, na katera njegovo ljudstvo že dolgo čaka. Toda da bi lahko izkoristil priložnost, ki se mu ponuja, bi se moral oddaljiti od komercialnega plezanja, zaradi katerega se njegova skupnost že nekaj rodov vse bolj uveljavlja, a jo to hkrati tudi omejuje.

Zamisel, da nekomu plačate, da vas odpelje na vrh gore, ker se sami niste sposobni povzpeti nanjo, je v zgodovini himalajizma razmeroma nova. Večino 20. stoletja so skušali vrhove, ki se dvigajo nad višino 8000 metrov, v tako imenovano območje smrti, kjer je premalo kisika za človekovo preživetje, osvajati samo raziskovalci in prekaljeni plezalci. Leta 1985 pa je izjemni alpinist David Breashears pripeljal na vrh Everesta bogatega teksaškega poslovneža Dicka Bassa in s tem razvnel domišljijo ljubiteljskih plezalcev po vsem svetu: Če je uspelo njemu, lahko tudi meni. Tako so se rodile komercialne odprave.

Sprva je šlo pri projektu 14 osemtisočakov za ustvarjalno, večinoma sebično prizadevanje: Nima je po zgledu Jimmyja China, ameriškega pustolovskega fotografa azijskega rodu in raziskovalca National Geographica, želel posneti dokumentarni film. Toda med prvim vzponom, na Manaslu septembra 2022, je spoznal nekaj presenetljivega. Ni vedel veliko o družinskem poslu in dotlej je domneval, da morajo biti očetove stranke vrhunski športniki, da se lahko povzpnejo na visoke gore. Takrat pa je spoznal, da so bili številni med njimi pravzaprav povprečni, celo počasni. Šerpe pa so prehitevali vse in nosili njihov tovor. Ob pogledu na njihovo naravno nadarjenost se je začel Nima spraševati, zakaj ni danes med Šerpami nobenega svetovno znanega alpinista.

Toda pravi zagon je dobil med prvim vzponom na Shishapangmo, leto, preden se je povzpel na zadnji osemtisočak. Bilo je 7. oktobra 2023 in bil je v baznem taboru. Na gori je bil tudi Šerpa iz podjetja Seven Summit Treks Tenjen Sherpa z vzdevkom Lama, s katerim se je Nima zbližal in ki je pomagal plezalki Gini Rzucidlo pri poskusu, da bi kot prva Američanka osvojila 14 najvišjih vrhov. Istega dne je še ena Američanka, Anna Gutu, prav tako nameravala osvojiti svoj 14. osemtisočak. Med zadnjim naskokom na vrh sta Gutujeva in njen partner umrla v snežnem plazu. Lama in Rzucidlova sta bila tik pod vrhom in Nima jima je po radijski zvezi svetoval, naj sestopita. Toda Rzucidlova je želela nadaljevati in kmalu zatem je drug plaz odnesel še njo in Lamo. Nima je bil v šoku. Lamo je imel za enega svojih angelov varuhov na gori. Po tragediji je bil mesece hudo potrt. “Čutil sem, da mi je vzelo veliko volje,” je dejal. “Ne samo do plezanja, tudi do življenja.”

Takrat je začel uporabljati ključnik sherpapower. Spoznal je, da želi postati glasnik svoje skupnosti – želel je, da bi Šerpe začutili, da ima njihovo življenje vrednost, ki presega zgolj zaslužek z odpravami. “Recimo, da zaslužijo 4000 dolarjev na vrh,” je dejal. “Ne vem, ali obstaja kakšno delo za takšen denar, ki bi bilo tako tvegano.” Šerpe čutijo veliko odgovornost do strank, je pripovedoval – pogosto tvegajo svojo varnost in včasih celo življenje, da bi jim pomagali doseči vrh. Takšnega poguma in zvestobe “z denarjem ni mogoče kupiti,” je pristavil. Prepričan je, da morajo ljudje slišati njihove zgodbe – in da bi jih morali spoštovati kot junake, ne samo plačevati kot pomočnike.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.