Amazonske ujede

Znanstveniki, nabiralci brazilskih oreščkov, lastniki zemljišč in turistični ponudniki so združili moči, da bi ohranili enega največjih orlov na svetu.

To naj bi bila bližnjica. Zdaj pa se v do pasu globoki rjavkasti vodi spotikam čez potopljene hlode, se pripogibam pod vejevje, po katerem gomazijo mravlje, in se prebijam skozi lepljive zavese pajčevin – sledeč stezi, ki jo je utrl brazilski biolog Everton Miranda. En drag fotoaparat je že bil uničen, ko je terenski pomočnik Edson Oliveira z obrazom naprej telebnil v globoko lužo, osji pik na podlahti fotografinje Karine Aigner pa je močno otekel, da je bil po barvi in velikosti kakor zrel paradižnik. A če kdo razmišlja, da bi se obrnili, o tem ne govori. Naše poslanstvo je prepomembno.

Tu smo, da bi našli gnezdo izmuzljivega orla harpije, ki naj bi bilo približno poldrugi kilometer globoko v tem delu amazonskega deževnega gozda v brazilski zvezni državi Mato Grosso, ki je velika kot Francija in Nemčija skupaj. Harpije – eno največjih vrst orlov na svetu – zaradi elegantnih, črno-belih teles, predirljivega pogleda in štrlečih naglavnih peres, ki spominjajo na ptičje čopke, imajo pogosto za eno izmed najveličastnejših ptic planeta in je na vrhu seznama želja marsikaterega opazovalca ptic. S kremplji, ki so lahko večji od grizlijevih, z drevesa odtrgajo odraslega lenivca. Samica lahko tehta tudi do 11 kilogramov. “Videti so kot živali iz domišljijske knjige,” pravi Miranda.

Harpije danes povečini živijo v deževnih goz­dovih Amazonije. Nji­hov življenjski prostor se krči zaradi sečnje dreves za potrebe živi­noreje. Naravovarstve­niki upajo, da bodo rančarji omejili sečnjo, če bodo dovolj zaslužili od turistov, ki si priha­jajo ogledovat harpije v gnezdih iz opazo­valnic, kakršna je ta na posnetku.

Kot končni plenilci igrajo ključno vlogo v ekosistemu, saj skrbijo za nadzor populacij vrst, ki jih plenijo. “Če ti uspe ohraniti harpije, ti uspe ohraniti bolj ali manj vso biotsko raznovrstnost ekosistema, v katerem živi,” pravi Richard Watson, predsednik in izvršni direktor nepridobitne naravovarstvene organizaije Peregrine Fund, ki vodi program za ohranitev harpij v Panami. Nihče ne ve, koliko jih še živi v naravi, vendar znanstveniki vedo, da izginjajo. Te mogočne ujede so nekoč živele od južne Mehike do severne Argentine. Toda od 19. stoletja se je njihovo območje razširjenosti skrčilo za več kot 40 odstotkov in je zdaj po Mirandovih podatkih omejeno povečini le na Amazonijo. Krčenje gozdov zaradi kmetijstva, rudarstva in pozidave – kar najbolj ogroža preživetje harpij – ne kaže znakov umirjanja. Miranda je izračunal, da je bilo leta 2020 v brazilski Amazoniji vsako uro izkrčenih 55 hektarov gozda.

MIRANDA, ki se je iz borca mešanih borilnih veščin prelevil v znanstvenika, vodi prizadevanja za ohranitev brazilskih harpij. Prepričan je, da bodo te ujede brez vztrajnega prizadevanja za njihovo ohranitev kmalu izginile z velikega dela svojega območja razširjenosti v Braziliji – tako imenovanega loka krčenja gozdov, razdrobljene pokrajine, velike približno kot Španija, ki na jugovzhodu obdaja Amazonijo kakor nagajiv nasmešek. Prepričan je, da bi lahko nenadzorovano izginjanje življenjskega okolja harpije ustavili, če bi Brazilce prepričali, da gozdovi prinašajo več dobička, če uspevajo, kot če jih izkrčijo. S tem v mislih je pred nedavnim pomagal pri snovanju in zagonu inovativnega ekoturističnega programa, s katerim želi spodbuditi lastnike zemljišč, da bi zavarovali harpije in njihov življenjski prostor.