Arktično sanjarjenje

Med dolgo polarno nočjo na ruskem daljnem severu življenja in legende zamrznejo v času.

Če ti Arktika zleze pod kožo, te bo vedno vabila k sebi, pravijo. Otroštvo sem preživela tekajoč po tundri in opazujoč severni sij na poti v šolo v polarni noči, kot poetično pravijo dvema mesecema teme, čeprav izraz v tistih krajih ne pomeni samo zime, ampak tudi stanje duha. Pred leti sem zapustila rodno mesto Tiksi, odročno pristanišče ob obali ruskega Morja Laptevov, in nato živela v velikih mestih v različnih državah. Toda Arktika me je vedno klicala nazaj. Hrepenim po njeni samoti in počasnejšem ritmu življenja. V tej zaledeneli severni pokrajini moja domišljija leti z vetrom, brez slehernih ovir. Vsaka stvar postane simbolna, vsak barvni odtenek ima svoj pomen. Samo tam čutim, da sem res jaz.

Zelo podobno je s tistimi, ki jih fotografiram. Včasih si mislim, da so njihove zgodbe kot poglavja v knjigi, vsaka razkriva drugačne sanje, toda vse povezuje ljubezen do te dežele. Tam sta puščavnik, ki si predstavlja, da živi na ladji na morju, in mlada ženska, ki sanja o življenju s svojim ljubim na robu sveta. Potem je tam skupnost, ki ohranja preteklost in prihodnost živo, ker njeni pripadniki negujejo izročilo in si pripovedujejo mitološke zgodbe prednikov. In končno, tam so tudi ruske sanje izpred desetletij o polarnem raziskovanju in osvajanju. Vsake sanje imajo svojo barvno paleto in razpoloženje. Vsak človek, ki je tam, je tam z razlogom. Prve sanje so sanje Vjačeslava Korotkega. Dolga leta je bil vodja meteorološke postaje Hodovarika na osamljenem polotoku v Barentsovem morju – ozkem jeziku golega kopnega, kjer imaš občutek, kot da si na ladji, pravi Korotki. Ko sva se seznanila, sem na njem takoj prepoznala jopič iz povoščenega platna, kakršne so v sovjetskih časih nosili vsi moški v mojem rodnem mestu. Korotki je znan kot polarnik – strokovnjak za polarno območje – in Arktiki je posvetil vse življenje. Vremenoslovcem pa še vedno pomaga z vremenskimi poročili.

NEKEGA MIRNEGA DNE BREZ VETRA
Vjačeslav Korotki sam ždi v ročno izdelanem čolnu v ozkem zalivu Barentsovega morja blizu meteorološke postaje Hodovarika. Večino življenja je preživel po odročnih arktičnih postajah in pravi, da ljubi to pokrajino, ki jo ima že dve desetletji za svoj dom.

Slišala sem, kako se v bližini postaje ledene plošče tarejo druga ob drugo in kako radijske žice žvižgajo v vetru. Notri je bilo tiho, samo koraki Korotkega in škripanje vrat so pričali o minevanju časa. Vsake tri ure je šel ven, potem pa se je vrnil in sam pri sebi mrmral: “Veter jugo-jugozahodni, 12 metrov na sekundo, v sunkih do 18 metrov, se krepi, zračni tlak se znižuje, bliža se snežni vihar.” To je potem po prasketajoči radijski zvezi sporočil človeku, ki ga ni še nikoli videl. Nekega dne me je obšla žalost, polarna noč je bila kriva, da so mi misli zmedeno begale v vse smeri. Prišla sem h Korotkemu na skodelico čaja in ga vprašala, kako lahko vse življenje živi tam, sam, ko je vendar dan enak dnevu. Rekel mi je: “Prevelika pričakovanja imaš, no, najbrž je to normalno. Toda tu ne potekajo vsi dnevi enako. Poglej, danes si recimo videla severni sij in zelo redek pojav, ko tanek led prekriva morje. In ali ni prekrasno nocoj gledati zvezde, potem ko so jih več kot teden zakrivali oblaki?” Imela sem slabo vest, ker sem preveč zrla vase in pozabila gledati okrog sebe. Od takrat so me bile same oči.

Mesec dni sem preživela z Jevgenijo Kostikovo in Ivanom Sivkovom, mladim parom, ki zbira meteorološke podatke na drugem zaledenelem robu Rusije. Potem ko sta v nekem sibirskem mestu preživela svoje prvo skupno leto, je Kostikova prosila ljubljenega Sivkova, naj se ji pridruži na severu. Tam zdaj opazujeta vreme, sekata drva, kuhata ter skrbita za svetilnik in drug za drugega. Za morebitno nujno zdravstveno pomoč sta odvisna od helikopterja, ta pa lahko v slabem vremenu zamuja tudi po več tednov. Ko sem bila z njima, je Kostikova skoraj vsak dan poklicala mamo, ker pa ni bilo veliko novic, o katerih bi lahko poročala, jo je samo prosila, naj na telefonu vklopi zvočnik in se posveti gospodinjskim opravilom. Tako je Kostikova le sedela in poslušala zvoke od doma daleč stran.

Najbrž se je deloma tudi zaradi osame med 300 Čukči v vasi Enurmino ohranilo izročilo. Živijo od sadov zemlje in morja, tako kot so njihovi predniki, in za vodilo so jim miti in legende, ki se prenašajo iz roda v rod. Biti lovec je zanje čast in vaščani upoštevajo državne in mednarodne kvote, ko lovijo mrože in kite, da v dolgih zimah prehranijo svojo skupnost. Nedaleč od Enurmina sem štirinajst dni preživela v leseni kolibi z znanstvenikom, ki raziskuje mrože. Tri dni sva bila ujeta v njej in pazila sva, da nisva povzročila preplaha med kakimi 100.000 mroži, ki so se tako nagnetli okoli naju, da se je zaradi njihovega premikanja in spopadov med samci koliba kar tresla.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!