FOTOGRAFSKO USTVARJANJE BOŽIDARJA DOLENCA
STA
ZAZNAMOVALA ZAZIRANJE POD POVRŠINO VIDNE STVARNOSTI
IN NEPRIZANESLJIVO ZRENJE V LASTNO NOTRANJOST.

Zdi se, da si je Dolenc praviloma prizadeval za pogled pod površino “uradne”, zaželene stvarnosti in tudi samega vidnega sveta. Na svojih kompozicijah je sopostavljal na prvi pogled raznorodne, nezdružljive elemente in s tem ustvarjal pomenske učinke, ki izpodbijajo običajno, preprosto razumevanje, ustvarjajo absurdne, ironične, asociativne vsebine, postavljajo gledalca pred vizualne uganke, rebuse. Vse to je vidno tudi pri najbrž najvznemirljivejšem delu njegovega opusa, pri številnih avtoportretih, ki jih je ustvarjal več kot trideset let in iz katerih razberemo nenehno radikalno soočanje s seboj, ki seže vse do samorazgaljanja, samoseciranja, eksperimentiranja z lastno podobo. Zdi se, da se je prek teh raznorodnih, raznolikih samoupodobitev poskušal zazirati v svojo notranjost, v zapletena duševna stanja, ki so se porajala, dogajala v njem, se približati samemu sebi, se prek podob spoznavati, prepoznavati.

O tem, kako globoko je seglo Dolenčevo zanimanje za lastno bitje, bivanje, priča tudi podatek, da si je kupil aparaturo za Kirlianovo fotografijo, ki zaznava stanje človekovih energijskih središč. Kot da bi se tako želel še bolj približati globlji resnici o sebi in povezati fotografsko prakso s svojimi panteističnimi, ezoteričnimi, mističnimi, sufističnimi nazori. Zanimale so ga tudi maske različnih kultur, prvobitnih ljudstev, njihovi magični, arhetipski pomeni, na nekaterih avtoportretih pa je svoji podobi dodal še tretje, notranje oko; to naj bi bilo lastno tistim, ki vidijo globlje in več.

Vzemite svet v svoje roke z revijo National Geographic Slovenija.

Google Play
App Store