NUNZIO MARCELLI vsako leto junija zbere čredo 1300 ovac in se z njo odpravi od doma blizu sred­njeveške vasi Anversa degli Abruzzi v Apeninih v osrednji Italiji. Petinšestdesetletni Marcelli v treh dneh prehodi približno 50 kilometrov. V spremstvu pastirjev in nekaj gostov z njegove turistične kmetije, ki jih zanima tradicionalni način življenja v tej pokrajini, žene živino na gorske pašnike visoko nad domačijo. Pot od kmetije do poletnih pašnikov vodi po tratturu, kot v italijanščini pravijo stezi, kakršne so v tej deželi utrli v 2300 letih takšnih selitev. Ko ovce oddrobijo po tlakovanih ulicah Anverse, jih gonjači usmerijo v hrib.

Selitev Colantuonovih med poletnimi in zim­skimi pašniki je del tradi­cije, kakršno poznajo v skupnostih po vsem svetu. Unesco je nedavno priznal pomembnost tranzimanse za kulturo.

Pot se vije skozi morje divjega cvetja, stare bukove in borove gozdove ter počasi propadajoče kamnite vasi – tudi skozi skoraj nezemeljsko Castrovalvo z 12 prebivalci, ugnezdeno vrh apnenčaste skalne pečine, ki kipi pod nebo. Popoldne tretjega dne prispejo na planoto na 2000 metrih nadmorske višine, visoko pod še vedno zasneženim vršacem Monte Greco.

Čeprav je planota samo 150 kilometrov oddaljena od Rima, se zdi kot pozabljena. Čmrlji se pasejo na divjem origanu in timijanu. Planinski orli in sokoli jadrajo visoko pod svetlo modrim apeninskim nebom. Na stotine vrst zelišč, trav in divjih cvetlic raste v omamnem izobilju. Signala mobilne telefonije tu ni. To je kraj, kjer bi človek najraje ostal za vedno.

Abruško mestece Cocullo prvega maja gosti praznik Festa dei Serpari. Ženske v narod­nih nošah nosijo košare s kruhom, serpari ali krotilci kač pa se priprav­ljajo, da bodo s temi živalmi ovili kip zavet­nika, svetega Dominika iz Sore. Ta priljubljena prireditev je povezana s tranzimanso in kačami na njenih poteh.

Toda Marcellija čaka delo spodaj na kmetiji, ki je tudi agriturismo, kmečki turizem s sobami za popotnike. Ko prihod proslavijo z obedom, sestavljenim iz tradicionalnih abruških jedi, kot sta jagnječja obara in pancotto, zelenjavna juha s kruhom, se vsi s kombijem vrnejo v Anverso. Se pravi vsi razen ovac, te tam ostanejo vse poletje do zgodnje jeseni – na javnih zemljiščih, ki jih Marcelli najame od občine Scanno blizu meje narodnega parka Abruci, Lacij in Molize – in se pasejo po bujnih pašnikih. Tudi pastirji ostanejo, skupaj z maremsko-abruškimi ovčarji, da bodo varovali čredo pred volkovi, medvedi in drugimi plenilci.

Ko pride november, opravijo Marcelli in njegovi pastirji ter včasih kak gost s kmečkega turizma, ki je pripravljen kljubovati poznojesenskemu mrazu, povratno potovanje, da pripeljejo živali domov. Vzorec se ponavlja iz leta v leto. Ta selitev dvakrat na leto ima svoje ime – in 11. decembra 2019 je takšne selitve Unesco priznal za ključno prvino človeške kulture. Imenuje se transumanza, tranzimansa – iz latinskih besed trans, ‘čez’, in humus, ‘zemlja’ – sezonska selitev živali ali selitvena paša. To sezonsko preseljevanje ljudi in živine z zimskih pašnikov na poletne in nazaj je že tisočletja značilnost pastirskih kultur na vseh naseljenih celinah.Ta koristni običaj, ki se je porodil iz nuje, je zdaj uvrščen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, skupaj z bizantinskimi spevi, reggae glasbo z Jamajke in argentinskim tangom. Ko so predstavniki Italije, Grčije in Avstrije marca 2018 vložili predlog za uvrstitev tranzimanse na Unescov seznam, so navedli, da “za ljudi, ki jo izvajajo, to ni le poklic, ampak način življenja”.

Zbrana množica v kraju Monte Sant‘Angelo opa­zuje procesijo ob praz­niku nadangela Mihaela, zavetnika pastirjev. To apulijsko mestece leži ob mreži tratturov, poti, ki jih v Italiji že dolgo upo­rabljajo za tranzimanso.

OVCE IN KOZE so bile prve živali, ki so jih ljudje pred približno 10.000 leti udomačili. Dokazi o sezonskih zganjanjih živine na pašo segajo skoraj enako daleč v preteklost. Dolino Hulailan v osred­njem delu gorovja Zagros v Iranu so pastirji prvič poselili okoli leta 7050 pr. n. š., kot je pokazalo radiokarbonsko datiranje izkopanin, odkritih leta 1963. Druge izkopanine, iz doline Aude v južni Franciji, so razkrile, da so se selitve koz in ovac v tej pokrajini začele okoli leta 4500 pr. n. š.