Čakajoč na Gdansk

Zelo dolgo sem ob vsaki omembi Gdanska najprej pomislila na policijsko pridržanje, ki sem ga doživela tam. Bilo je 16. Decembra 1982 in leto pred tem so komunistične oblasti razglasile izredne razmere.

Po 11 mesecih so iz zapora izpustile voditelja sindikata Solidarnost Lecha Wałęso in s tem nakazale, da začenjajo rahljati omejitve. Vladni govorec ga je naduto opisal kot “nekdanjega voditelja nekdanjega sindikata”. Wałęsa naj bi še isti dan spregovoril javnosti, zato se nas je kakih 40 tujih dopisnikov in fotografov skupaj s poljskimi pomočniki zbralo pri vhodu v stanovanjski blok, kjer je živel.

Pričakovali smo, da bomo intervju opravili pri njem doma. Vendar nam policisti niso dovolili vstopiti. Ker je bila Solidarnost tedaj prepovedana, sta Wałęsov govor in naš poskus, da bi se sestali z njim, veljala za nezakonita. Srečanje s policijo nam je sprva nagnalo strah v kosti, saj smo vedeli, da so v času izrednih razmer zaprli veliko Poljakov. A napetost se je umaknila olajšanju, ki ga je prinesel prav zabaven prizor. Bila sem v četrtem mesecu nosečnosti in zlasti Poljaki iz naše skupine so bili ogorčeni ob misli, da bi me policisti izpostavili kakršnemukoli stresu, kaj šele, da bi me pridr­žali – in to so jim tudi jasno povedali.

Lech Wałęsa

Lech Wałęsa, ladjedelniški električar, je leta 1980 postal voditelj Solidarnosti, leta 1983 dobitnik Nobelove nagrade za mir in leta 1990 predsednik Poljske.

Danes je star 77 let in se še vedno ukvarja s politiko. Od vlade zahteva spoštovanje ustave.

Kmalu se je zdelo, da že polovica stanovalcev stavbe ve, da pričakujem otroka. Mimoidoče ženske so se ustavljale in se jezile na policiste, ki so brez besed in v zadregi prenašali oštevanje. Ker je bilo v tistih časih oblastem naklonjenih le malo Poljakov, je moralo biti zanje prav odrešujoče, da so lahko podučevale predstavnike oblasti o tem, kaj se na Poljskem spodobi. Kljub temu so nas pozneje stlačili v kombije brez oken in nas prepeljali na policijsko postajo. Tam so nas le opozorili, naj se ne približujemo Wałęsi, in nas izpustili.

Zdaj sem spet v Gdansku. Štirideset let je že minilo od avgustovskih stavk v ladjedelnici, iz katerih se je porodilo gibanje Solidarnost, s čimer je Poljska stopila na pot v demokracijo. Stavke so v državo pritegnile novinarje, z mano vred, da bi poročali o mirni revoluciji. Med triletnim bivanjem v Varšavi sem poročala o vzponu sindikata, ki je imel nazadnje deset milijonov članov. Leta 1989 sem prejemala štipendijo in pisala o dogovoru, ki sta ga sklenili opozicija in komunistična partija in ki je privedel do delno svobodnih volitev – pa tudi do prepričljive zmage Solidarnosti. Pozneje je država sprejela novo ustavo, ki varuje neodvis­nost sodstva in drugih institucij, vendar sedanja vlada po mnenju marsikoga spodkopava temelje demokracije.

Jerzy Bohdan Szumczyk je mobilno skulpturo “SOS” ustvaril v znak protesta proti uničenju zgodovinskih ladjedelniških zgradb in žerjavov v delu mesta, ki ga nameravajo prenoviti.

V tem baltskem pristanišču, katerega zgodo­vina pretoka blaga, ljudi in idej sega v srednji vek, nemara res ni več čutiti duha revolucije, zagotovo pa je še živ upor. Gdansk se je postavil po robu vladajoči stranki Zakon in pravičnost in si pridobil sloves mesta, ki prisega na strpnost. Ko je Poljska zavrnila begunce, ki naj bi jih sprejela v okviru programa preseljevanja beguncev znotraj Evropske unije, so v Gdansku zagotovili, da jim bodo izrekli dobrodošlico. Ko je voditelj vladajo­če stranke Jarosław Kaczyński skupnost LGBT razglasil za grožnjo poljski identiteti in v zvezi z njo omenjal “množični prodor zla”, so mestne oblasti obljubile, da bodo zavarovale spolne manjšine.

Če imamo Gdansk za opozicijsko mesto , po­tem lahko Evropski center solidarnosti štejemo za njegovo srce. Je živi spomenik sindikatu in zapuščini stavk, ki so se začele nedaleč stran, pri zgodovinskem vhodu št. 2 v tamkajšnjo ladjedel­nico, tedaj poimenovano po Leninu. Wałęsova pisarna je v prvem nadstropju. Ko se sestaneva, je oblečen v sivo srajco, na kateri je natisnjena beseda KONSTYTUCJA. Sporočilo: vladajoča stranka tepta temeljne ustavne pravice. Tudi mediji, ki jih nadzira država, ne izbirajo besed, kadar gre za Wałęso, označujejo ga za izdajalca in ostanek preteklosti.

V času komunizma je bilo v ladjedelnici v Gdansku zaposlenih kar 20.000 delavcev. V njej se je rodil prvi neodvisni sindikat v državi, imenovan Solidarnost. Danes manjše ladjedelnice izdelujejo luksuzne jahte in stebre za vetrne turbine.

Po prisrčnem pozdravu se sogovornik zresni in odločno reče: “Pierwsze pytanie” – prvo vpraša­nje – kakor da bi pritisnil na štoparico za začetek tekme. Se mu kam mudi ali bi rad zgolj prevzel pobudo? Nato potrpežljivo odgovarja na moje vprašanje o trenutku, ko je 14. avgusta 1980 vstopil v ladjedelnico. Dneva se spominja kot “neke točke, nekega trenutka” in doda: “Nisem pričakoval, da bo to zadnji korak v mojem boju.”

Pripoveduje o pogajanjih: “Ker sem vedel, da ne morem prav veliko pridobiti, sem poskušal storiti vse, da ne bi preveč izgubil. ”Vrneva se k temu, kaj želi povedati z napisom na srajci. Pravi, da Poljska sledi svetovni usmeritvi pešanja demokratičnih vrednot. Našteje nekaj zakonov, za katere je vladajoča stranka poskrbela, da jih je parlament sprejel, in ogrožajo neodvisnost sodišč. “Tudi mene so ovirala sodišča s svojimi odločitvami,” prizna, ko se spominja, s čim vse se je spoprijemal, ko je bil od leta 1990 do 1995 pred­sednik države. Vendar pravi, da vseeno ni skušal “likvidirati” neodvisnega sodstva. “Če odstraniš eno oviro, boš moral odstraniti še naslednjo. Tako nastanejo diktature.”

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!