Čarobnost Trsta

Živahno severnoitalijansko obmejno mesto je žedolgo prezrt kulturni biser. Zdaj se mu zaradiobujenega mednarodnega zanimanja za njegovopristanišče nemara obetajo boljši časi.

Če v hladnejših mesecih ne piha slovita burja, je katerakoli pot dobra za pohajkovanje po Trstu, italijanskem mestu z mirnimi ulicami in žlahtno arhitekturo iz habsburškega obdobja. Po italijanskih merilih je Trst osupljivo raz­novrsten. Tako je, ker je bil v preteklosti cvetoče pristaniško mesto v avstro­ogrskem cesarstvu, pa tudi, ker je ugnezden med Srednjo Evropo in Balkanom in leži na mejnem območju, kjer so se ustavljali trgovci in začasni prebivalci in ga kulturno zaznamovali.Nekega čudovito jasnega oktobrskega jutra sem se iz najetega stanovanja v delavski soseski Svetega Jakoba (San Giacomo) odpravil proti sre­dišču 16. največjega italijanskega mesta (z 200.121 prebivalci).

Šel sem mimo razvalin rimskega gle­dališča iz 1. stoletja, kupolaste srbske pravoslavne cerkve iz 19. stoletja in sprevoda afriških uličnih prodajalcev, ki so prihajali z železniške postaje. Zrak, ki je vel od Jadranskega morja, je bil rahlo slankast in v njem je bilo čutiti primesi prijetnega vonja pražene kave.Po prvem obisku leta 1996 sem bil v Trstu še vsaj desetkrat, vendar nikoli dlje kot dan ali dva. Nekaj kozarcev slovenskega vina in trpek pogovor z natakarjem v restavraciji Gran Malabar. Školjke in gomoljike v restavraciji Le Barettine. Pohod po skalnati kraški planoti nad morjem, posejani z ognjeno rdečim rujem.

Trg zedinjenja Italije, zgodovinski glavni trg in eden od najmogoč­nejših v Italiji, se razpro­stira do Jadranskega morja. V času rimskega cesarstva je bilo tu pri­stanišče. Pod fašistično vladavino je Benito Mussolini na trgu razgla­sil nove rasne zakone. Danes je, tako kot pre­ostalo mesto, kraj, ki vabi k ogledu in razmisleku.

Občutek nečesa globljega, na kar pa se ni treba odzvati prvi hip. Saj bo Trst vedno ostal prav tak, kot sem ga bil zapustil – tako sem vsaj mislil do pomladi 2019, ko je Italija začela razmišljati, da bi svoj rahitični gospodarski vagon priklopila na kitajsko lokomotivo, Trst pa pri tem uporabila za ključno povezovalno os. Takrat sem sklenil, da bom v njem preživel mesec dni, da bi naposled razumel to mesto na obrobju države.Tistega dne sem se namenil na trg, poimenovan po Guglielmu Oberdanu (ob rojstvu je dobil ime Wilhelm Oberdank), ki mu leta 1882 ni uspelo izpeljati atentata na avstro-ogrskega cesarja in je pod vislicami vzkliknil: “Viva l’Italia! Viva Trieste libera!” Štiriindvajsetletni italijanski nacionalist ni bil edini, ki je trpel v tem mestu. Vedel sem, da je pod menoj preplet predorov, ki so jih nacisti med zasedbo Trsta med drugo svetovno vojno uporabljali za zasliševanje in mučenje Judov in Slovencev, preden so nekatere izmed njih poslali na drugo stran mesta, v italijansko iztrebljevalno taborišče. Ogledoval sem si spominske plošče, ki opozarjajo na te dogodke, in si pozneje ogledal tudi bunkerje pod trgom. Če povzamemo, je zgodovina Trsta zgodovina ljudi, ki niso dovolili, da bi jim drugi govorili, kdo so in kaj naj verjamejo, čeprav so to drago plačali.

Na Oberdanovem trgu sem se sestal z Ambro Declich. Spoznal sem jo v njeni elegantni restavraciji v bližini trga, ko se je večkrat ustavila pri moji mizi in mi natočila kozarec vina iz neke neznane kleti na kraški planoti nad mestom. Odpeljala sva se na srečanje z njenim prijateljem. Declicheva je vešče vijugala iz mesta in zapeljala na avtocesto vzdolž obale. Je rojena Tržačanka, tako kot njena mati. Oče je bil judovski ladjar iz Črne gore. Njena zgodba je del obsežnejše zgodbe te pokrajine. Vitka in energična je in zdela bi se mlajša, če ne bi bilo v njenih očeh sledi bridkih preizkušenj iz preteklosti.Z avtoceste sva zavila pri slikoviti obmorski vasici Milje ob italijansko-slovenski meji in pot nadaljevala po ozki podeželski cesti skozi hribovito pokrajino do kmetije Bruna Lenardona. Declicheva me je seznanila z odličnim Lenardonovim olivnim oljem in belim vinom, ki ju njegova družina prideluje že več kot sto let. Toda k njemu me je odpeljala zato, ker je vedela, da raziskujem brazgotine, ki so jih na duševnosti ljudi v Trstu in okolici pustili dogodki iz preteklosti. Lenardon, moški z obrazom, zgubanim in pordelim od dela na prostem, naju je odpeljal do kamnitega zidu na verandi za hišo. Na njem je bila zarisana široka rumena navpična črta. Plošča zraven nje je razglašala, da je s povojnim mednarodnim sporazumom leta 1954 Italija dobila eno stran in Jugoslavija drugo. Skozi Lenardonovo hišo je dejansko tekla meja.

Fincantieri, eno največjih svetovnih podjetij za gradnjo, popravilo in prenovo ladij za križar­jenje, ima sedež v tržaški ladjedelnici Arsenale Triestino di San Marco, ki izvira iz sredine 19. stoletja. Z vse večjo priljubljenostjo križar­jenj v 90. letih je mestna ladjedelnica doživela nov razcvet.

Mož se je trpko zasmejal in rekel: “Potrebovali smo nekakšen potni list, da smo hodili iz enega dela hiše v drugega!” Potem pa je s povišanim glasom dodal: “In Jugoslovani so dobili našo obdelovalno zemljo,” ter pokazal na dvorišče.Šele pol stoletja pozneje, leta 2004 – ko je po razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije Slovenija postala članica Evropske unije – je spet smel skrbeti za trto in oljke za verando. A zemljo je lahko samo najel. Kljub temu vino, ki smo ga tisti popoldan pokušali na njegovi kmetiji, ni kazalo nobenega državljanstva. Govorilo je, kar je Bruno Lenardon želel, da pove. Izražalo je njegovo identiteto. Te pa ne more spremeniti nihče.

TRŽAČAN BORIS PAHOR

BESEDILO: MARJAN ŽIBERNA
FOTOGRAFIJA: CHIARA GOIA

BORIS PAHOR

Pisatelj, ki se je rodil še v času Avstro-Ogrske, je pričevalec brez primere.
Njegove knjige, začenši z Nekropolo, ki govori o taboriščni izkušnji in ga po mnenju nekaterih postavlja ob bok nobelovcu Imreju Kertészu in Primu Leviju, so odsev dogodkov, ki so se nanizali v njegovem dolgem življenju. Še ne sedemleten je bil priča veliki uverturi nasilja – požigu slovenskega Narodnega doma, središča kulturnega življenja Slovencev v Trstu, ki so ga julija 1920 požgali italijanski fašisti.

Doživljal je stopnjujoče se fašistično zatiranje Slovencev, katerih ozemlje je zaradi brezobzirne igre velikih sil po rapalski pogodbi pripadlo Italiji. Sam je bil žrtev nacističnega nasilja; zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto, v katero se je vključil, potem ko je bil po kapitulaciji Italije demobiliziran iz italijanske vojske, so ga januarja 1944 aretirali domobranci in ga izročili Gestapu, ta pa ga je poslal v Nemčijo v koncentracijsko taborišče.

Ko se je konec leta 1946 vrnil iz Francije, kjer se je več kot poldrugo leto zdravil zaradi tuberkuloze, se je znašel sredi zapletenega političnega dogajanja v mestu, za katero so bili pristojni Združeni narodi in je bilo leta 1954 dokončno dodeljeno Italiji.Pahor je bil z druge strani meje pričevalec dogajanja v Sloveniji oziroma tedanji Jugoslaviji – ko je leta 1951 v Primorskem dnevniku, časopisu zamejskih Slovencev, zapisal naklonjeno mnenje o zbirki novel Strah in pogum svojega prijatelja pisatelja, pesnika in politika Edvarda Kocbeka, je v levo usmerjenih krogih tržaških Slovencev, v katerih je bil dejaven Pahor, nastal razdor. Leta 1975 sta z Alojzom Rebulo v Trstu objavila knjižico Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa, zaradi katere so Pahorju za nekaj let prepovedali vstop v Jugoslavijo. V njej je bil namreč objavljen intervju s Kocbekom, v katerem je ta spregovoril o povojnih zunajsodnih pobojih domobrancev.V Italiji živeči pisatelj, ki so ga večkrat omenjali med mogočimi kandidati za Nobelovo nagrado, je ves čas upiral pogled v Slovenijo in izražal prepričanje o potrebi po njeni demokratizaciji.

Revija Zaliv, ki jo je s somišljeniki ustanovil leta 1966, je vse do leta 1990, ko je nehala izhajati, objavljala prispevke slovenskih oporečnikov, katerih glas se je drugje le redko slišal. Sam Pahor je v njej objavljal prispevke, ki so izhajali, kot je zapisala zamejska pisateljica in političarka Tatjana Rojc, “iz potrebe po izpostavljanju zgodovinske resnice in slovenske samoniklosti”, ta pa je “rodila njegove politične, pogosto polemične članke in eseje”. Zato je pisal tudi o problematiki drugih manjšin po Evropi, ki jo je kot dejaven član Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur dobro poznal.V svojem dolgem življenju je bil priča še nečemu: 13. julija 2020, ob 100. obletnici požiga Narodnega doma, so tega po vseh zapletih in izmikanju le vrnili slovenski skupnosti, Pahor pa je tedaj prejel najvišji državni odlikovanji Italije in Slovenije. Pri tem je treba povedati, da je leta 2009 zavrnil naziv častnega meščana, ki mu ga je tedaj hotel podeliti tržaški župan za delo v kulturi, zaradi trpljenja med nacistično okupacijo in odklonilnega odnosa do jugoslovanske komunistične ureditve. Pahor, ki se je z doslednim zagovarjanjem svojih prepričanj večkrat zameril nasprotujočim si strujam tako v Sloveniji kot v Italiji, ga je zavrnil, ker v predlogu ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu. Eden najpomembnejših slovenskih pisateljev je bil od nekdaj zavezan glasnemu nasprotovanju sleherni obliki zatiranja, nacionalnost pa pri tem razume kot človekovo primarno socialno identiteto.