Na 3300 kilometrov dolgem potovanju
po ostankih glavne afganistanske ceste
se razkrije, kako opustošena je država, ki gre rakovo pot.

Gnečo jutranje prometne konice v Kabulu sva končno pustila za sabo, in če je bilo verjeti zemljevidu na mojem pametnem telefonu, naj bi za 500 kilometrov vožnje do Kandaharja po Državni cesti št. 1, ki je najdražja in najpomembnejša cesta v Afganistanu, porabila devet ur. V ta odsek asfalta – en krak 2200 kilometrov dolge ceste, ki obkroži vso državo – so ZDA vložile na stotine milijonov dolarjev, da bi omogočile hitrejše potovanje in spodbudile trgovino med prestolnico in drugim največjim mestom v državi. A načrtovati večerjo v Kandaharju bi bilo nespametno.

Cesto so v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja zgradile Sovjetska zveza in ZDA, tekmici iz časa hladne vojne, ki sta se potegovali za vpliv v Kabulu. Po desetletjih vojn in zanemarjanja je bila uničena, leta 2001 je ostalo samo še približno 50 kilometrov asfaltiranega cestišča. Ko so odsek od Kabula do Kandaharja leta 2003 popravili in ponovno odprli, je ameriški odposlanec Zalmay Khalilzad rekel: “Stojimo – dobesedno – na cesti v prihodnost Afganistana … To je prihodnost v blaginji. To je prihodnost v miru.” A 19 let pozneje popolnoma zdelano cestišče, na katerem popotniku dodobra pretrese sleherno koščico v telesu, priča o posledicah nebrzdanega nasilja in korupcije, ki sta v resnici sledila.

Asfalt začne razpadati že manj kot uro vožnje južno od Kabula, v provinci Wardak. Cesta je razbrazdana od kraterjev, ki jih je napravilo talibsko razstrelivo, in prepredena z grbinami na poceni asfaltu. Da ne bi povzročil nesreče, sem moral večkrat odviti z nje oziroma vedno znova pritiskati na zavoro. Redko sem prestavil v prestavo, višjo od tretje. V burke oblečene vdove, ki so prosile za miloščino, in dečki z lopatami so opozarjali, da je treba zmanjšati hitrost, saj je bilo cestišče na teh mestih poškodovano od bomb.Ekip za popravilo ni, zato otroci, kot sta 15-letni Ehsanullah in njegov 10-letni brat Rafiullah, od zore do mraka zasipavajo jame z zemljo, za to pa na dober dan zaslužijo po dva evra.“Oče je bolan, starejši brat je narkoman,” je povedal Ehsanullah. “Kaj nama preostane?”Vožnja je bila sicer manj stresna od mojega zadnjega potovanja po tej državi, ki jo nadzorujejo talibi, pripadniki skrajne sunitske milice. Oblast so prevzeli leta 1996, nato pa so jih ZDA leta 2001 strmoglavile, ker so po napadih 11. septembra ponudili zatočišče Osami bin Ladnu.

Na tej cesti sem bil avgusta 2020, ko so talibski borci neusmiljeno tolkli po konvojih afganistanske vojske. Oboroženi spopadi so se začeli povsem nepričakovano in redki civilisti smo potovali na lastno odgovornost, saj so se vladni vojaki, ki so bili sicer bolje oboroženi, skrivali v postojankah, po katerih so deževale krogle.Policijska postojanka, v kateri sem takrat prenočil, je danes le še kup ruševin. Na desetine drugih je zapuščenih, module iz jeklene žice, ki so bili nekoč balistična zaščita, napolnjena s peskom in zemljo, so prebivalci že napaberkovali za staro železo. Stebriče trdo zbite zemlje nenavadnih oblik, ki so posejani po okoliških hribih, izpira deževje. Trupi tankov, uničenih med sovjetsko zasedbo v letih od 1979 do 1989, stojijo nedaleč od razbitih ameriških humveejev novejšega datuma. Oboji nemo pričajo o propadlih poskusih gradnje države.

Minilo je leto, odkar so talibi ponovno prevzeli oblast, potem ko so se sile ZDA po 20 letih umaknile. Skupaj s fotografom Balazsem Gardijem sva najela Toyotin land cruiser, da bi prevozila Državno cesto št. 1, bolj znano kot “krožna cesta”, ki povezuje štiri največja mesta na vzhodu, jugu, zahodu in severu države. Iz Afganistana poročava že dve desetletji, a vse doslej je bilo prenevarno, da bi se odpravila na tako pot. Z ustavitvijo nasilja pa se nama je ponudila posebna priložnost, da si ogledava državo, ki je bila še do nedavnega pod ameriško zasedbo.

V štirinajstih dneh sva obiskala 18 provinc in prevozila 3354 kilometrov. Na poti sva srečala prekaljene borce, potujoče kmete, ženske, ki se spoprijemajo z drakonskimi omejitvami, kakršnih ni bilo že od leta 2001, in otroke, ki so prisiljeni delati, da preživljajo družino. Vsi čutijo olajšanje, ker se je dolga vojna, v kateri je življenje izgubilo več kot 150.000 Afganistancev, končala in ker je ponovno vzpostavljen vsaj navidezni red.  A obenem narašča tudi obup, saj vse kaže, da novi talibski režim ni nič blažji od prvotne različice.

Čeprav so talibi obljubili pomilostitev nekdanjih nasprotnikov in spoštovanje pravic manjšin in žensk, so usmrtili več vladnih vojakov, ki so se vdali. In čeprav jim ni uspelo preprečiti sektaških napadov, so gladko izničili vsa dotedanja prizadevanja za vključevanje žensk v družbeno življenje. Prepovedali so jim opravljati nekatere državne službe, televizijskim voditeljicam zapovedali zakrivanje obraza, deklicam onemogočili srednješolsko izobraževanje. Gospodarstvo, ki je večidel odvisno od pomoči, je od talibskega prevzema oblasti zastalo; po podatkih Svetovnega programa za hrano je lačnih kar 95 odstotkov prebivalcev. V zaprašenih mestnih središčih in v propadajočih vaseh sva našla bore malo sledov projekta modernizacije, ki je kar dve desetletji potekal pod vodstvom ZDA. Na vsakem kilometru poti so se kazala zlovešča znamenja mračne in samotne afganistanske preteklosti, zaradi katerih se je krepil občutek, da država nazaduje.

V SHAYKHABADU sva zavila z državne ceste na makadamsko cesto in obiskala Roshanak Wardak, zdravnico in nekdanjo poslanko. Wardakova je bila med našim srečanjem čisto iz sebe. V državi je bil prvi dan pouka in talibi so tik pred tem sporočili, da je deklicam dovoljeno šolanje samo do šestega razreda.“V šoku sem,” je rekla, čeprav njen obraz ni izdajal čustev. Na mobilnem telefonu nama je predvajala posnetek najstnice, ki je prosila, da bi smela v razred. “Njena prihodnost je uničena. Človek brez izobrazbe nima nobenih možnosti.”Wardakova je leta 1996, tik preden so na oblast prišli talibi, odprla kliniko za ženske.

Pri porodu je umiralo skrb zbujajoče veliko Afganistank in s tem, ko si pri zagotavljanju medicinske pomoči ženskam ni zakrivala obraza, je kljubovala konservativnim oblastem. Po padcu talibov je bila ena prvih žensk, izvoljenih v parlament, leta 2010 pa se je spet v celoti posvetila zdravniškemu poklicu in zdravila žrtve upora proti tujim silam. Želela si je, da bi se prelivanje krvi nehalo in da bi talibi pregnali ameriške enote. Prepričana je bila tudi, da bo lahko deloma vplivala na pripadnike talibskega gibanja iz svoje skupnosti, saj je marsikaterega od njih poznala že od mladih nog. Letos so se njeni upi razblinili. Talibi so ponovno sprejeli odloke, s katerimi ženskam prepovedujejo potovati brez spremstva moškega sorodnika, obiskovati parke na isti dan kot moški oziroma razkrivati obraz v javnosti.“To sploh ni islam,” je potarnala Wardakova. “Povsem sem spremenila mnenje o njih. Svet gre naprej, mi pa gremo nazaj.”

Odpravili smo se do okrožne bolnišnice, v kateri občasno dela. To je špartanska ustanova, odvisna od donatorjev iz tujine. Ustavitev pomoči, ameriški ukrepi in zamrznitev premoženja najmočneje občutijo prav prebivalci odročnih območij, ki so jih za nameček prizadele še slabe letine in ostra zima.Na oddelku za podhranjenost se je Ayesha sklanjala nad Reshmo, shirano dojenčico, ki so jo hranili prek infuzije. Reshma, stara osem mesecev, je tehtala 2,5 kilograma. Direktor bolnišnice Abdul Hakim na mesec sprejme od 50 do 100 podhranjenih oseb, v prihodnje pa jih pričakuje še več. Ko so se talibi vrnili, so številni usposobljeni zdravstveni delavci pobegnili. “Zdaj nimamo dovolj niti zdravnikov niti materiala, da bi zdravili ljudi,” je povedal Hakim. Travmatološki oddelek je bil presenetljivo skoraj prazen. Med vojno so se trupla vladnih vojakov in talibskih borcev v preddverju kopičila kot “skladovnice drv”, se je spominjala Wardakova.

Nekaj kilometrov naprej po državni cesti sva naletela na 50-letnika suhljatih dolgih nog z vzdevkom Khan, ki se je hvalil, da je odgovoren za večino napadov na Državni cesti št. 1 v okrožju Sayyidabad. Kakor je rekel, je njegovo obcestno delavnico za popravilo koles od leta 2006 do 2019 kot opazovalnico uporabljala enota, ki je nameščala bombe ter ustrahovala ameriške in afganistanske konvoje. Po njegovih trditvah je napadla več kot 2500 vozil. “V tej eksploziji je bilo ubitih 16 ljudi,” je rekel in pokazal na zaplato gole zemlje sredi asfalta. “Na tej cesti ni bil varen nihče.”Khan je danes varnostnik na ministrstvu za javna gradbena dela v Kabulu in ironije tega se zaveda tudi sam. Tako kot vsi talibski borci, s katerimi sva govorila, je zatrjeval, da se je za džihad odločil, ker so tujci kvarno vplivali na tradicionalni način življenja Afganistancev. Zdaj, ko je vojne konec, se je njegova mržnja do prišlekov unesla in prerasla v radovednost, zato naju je povabil na večerjo.Iznad visokih zidov iz nežgane opeke, ki obdaja-jo Khanovo trdnjavo, se je dvigal dim iz peči. Sedli smo k obedu z enolončnico iz okre in nekvašenim kruhom. Pripravili sta ga žena in hčerka, ki ju ni bilo na spregled.Pridružil pa se nam je njegov nekdanji tovariš Elham. Ob čaju sta obujala spomine in z nostalgijo v glasu govorila o močnem občutku smisla, ki ju je nekoč povezoval. “Prej smo trpeli, a smo bili srečni,” je rekel Elham, ki zdaj dela v provincij-skem uradu za potne liste. “Dolgočasim se in ne vem, kaj naj počnem. Pogrešam vojno.”