dr.Rosina

“SONČNE ELEKTRARNE BODO GOTOVO PERSPEKTIVNE, KO BODO REŠILI TEŽAVO S SKLADIŠČENJEM ENERGIJE, SAJ VEČ ELEKTRIKE POTREBUJEMO RAVNO TAKRAT, KO SONCE NE SIJE, IN POZIMI, KO SIJE REDKO.”

V raziskavah se je ukvarjal z različnimi področji teoretske jedrske fizike in s teorijo osnovnih delcev. Časov, ko sta se Slovenija in Hrvaška odločali za skupno graditev jedrske elektrarne v Krškem, se še dobro spomni. Z dr. Rosino, ki ga odlikuje izjemna širina – ne nazadnje je član uredniškega odbora slovenske izdaje revije National Geographic – smo se v pogovoru dotaknili jedrskih elektrarn in vprašanja preskrbe z električno energijo ter energijo nasploh.

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste rekli, da je jedrska energija kratkotrajna “subvencija”, ki jo je človeštvo dobilo kot darilo. Kaj ste imeli v mislih?
Vso energijo, razen jedrske, smo dobili in še dobivamo od Sonca. Tam nenehno poteka fuzija, pri čemer nastaja ogromno energije, in delček te prihaja do Zemlje. Sonce s fotosintezo omogoča rast rastlinam, iz katerih dobivamo hrano in drva za kurjavo, Sončeva energija dviga vodo v oblake, kar omogoča pridobivanje vodne energije, povzroča nastanek vetrov, ki poganjajo vetrnice, v sončnih celicah nastaja električni tok … V milijonih let se je del energije, ki smo jo dobili od Sonca, uskladiščil tudi kot nafta, plin in premog. To je pomagalo, da se je človeštvo tako hitro in, upam, tudi uspešno razvilo. Za zdaj je ta “začetna investicija” svoj namen dosegla in nam je ni treba vračati, če jo bomo v kratkem nehali trošiti. Toda naš dolgoročni cilj je sprotno izrabljati Sončevo energijo, tega pa še ne znamo. Vsaj ne v zadostnem obsegu. Do takrat imamo na voljo jedrsko energijo, ki ne obremenjuje okolja in ozračja. To imam za “subvencijo” za eno stoletje, da se lahko razvijemo naprej. Zanimivo pa je, da nam urana za jedrske reaktorje ni podarilo Sonce, ampak zvezde. Uran nastaja v eksplozijah starih zvezd, supernovah, pri trkih oziroma zlitju nevtronskih zvezd.

Kako imate v spominu čas, ko se je začela jedrska energija širše izrabljati v miroljubne namene inso se začele po svetu graditi jedrske elektrarne?
Predvsem sem bil vesel uspeha fizikov na tem področju. Upravičeno sem upal, da bo to prineslo ugled, razmah in financiranje tudi drugih področij fizike. Nekoč smo bili fiziki samo “višji laboranti” za implementacijo fizikalnih merskih metod na druga področja znanosti in tehnike, potem pa smo se razvili v nosilce novih tehnologij in idej.

V 60. letih, ko se je začelo razmišljati o gradnji jedrske elektrarne tudi pri nas, je bil zaradi napetosti med ZDA in tedanjo Sovjetsko zvezo v svetu prisoten strah pred jedrsko vojno. Kakšen pa je bil odnos do jedrskih elektrarn?
Zavedali smo se, da jih bodo že zaradi pridobivanja plutonija za jedrske bombe tako ali tako gradili in da na to ne moremo vplivati. Upali smo, da dokler sta le dve jedrski velesili, gotovo ne bosta imeli interesa, da druga drugo uničita, in bosta ohranjali medsebojno ravnovesje. Danes, ko je na svetu več jedrskih držav, je to ravnovesje vprašljivo. Gradnja jedrske elektrarne v Krškem pa se mi je zdela neizbežna, pod pogojem seveda, da bo visok varnostni dejavnik zavaroval našo malo Slovenijo. To se mi je že takrat zdelo veliko bolje, kot da bi še naprej na veliko smradili s premogom.

Ste bili, ker ste jedrski fizik, kako povezani z gradnjo NEK?

Ne. Sem pa že pred tem pri predmetu jedrska fizika z veseljem predaval o zanimivih fizikalnih principih fisijskega jedrskega reaktorja.

Med tremi večjimi nesrečami v jedrskih elektrarnah sta znani zlasti dve. V Černobilu leta 1986 in v Fukušimi leta 2011. Vas je ob njih zaskrbelo za NEK?
Kar se tiče Černobila, naj povem, da me ni zaskrbelo. Zaupal sem, da je NEK pod skrbnim nadzorom dveh uglednih inštitutov, ljubljanskega Inštituta Jožef Stefan in zagrebškega Instituta Ruđer Bošković. V zvezi s Fukušimo pa se sprašujem, kako so mogli biti tako slepi, da so se zaščitili le za cunami, ki ni višji od sedmih metrov. Meni bi bila ta nevarnost jasna. To je svarilo zakratkovidnost, ki se lahko hitro maš­čuje. Ker se doba uranovih jedrskih reaktorjev končuje, obstaja nevarnost, da kje morda ne bodo dovolj vložili v varnostno nadgradnjo reaktorjev, ko ti pešajo. Zaupam, da se v Krškem tega zavedajo in se bodo še bolj zavarovali pred potresom.

Če bi se v Krškem zgodila večja jedrska nesreča, bi bila zaradi majhnosti najbrž prizadeta vsa Slovenija. Zato nekateri nasprotniki gradnje drugega bloka NEK ali nove jedrske elektrarne pravijo, da bi namesto tega lahko povečali uvoz elektrike. Kaj menite o tem?
To je hinavščina. Če bomo elektriko uvažali, to pomeni, da bo nekdo drug zgradil elektrarno namesto nas. Raje zaupam dobro vzdrževani domači elektrarni kot tuji dvomljivi.