Drevo na koncu sveta

Na pobočju hriba nedaleč od najjužnejše točke Južne Amerike nad razpenjenim morjem, kjer se stikata Tihi in Atlantski ocean, raste gruča sedmih dreves.

Nič posebnega, bi porekel naključni opazovalec – neopazen preplet skrivenčenih vej in srebrn­kaste skorje, ki ga prerašča ločju podobna trava. Nekaj dreves je že odmrlih. Nobeno mi ne sega više kot do stegen. Zaradi viharnih vetrov debla rastejo vodoravno.Preleteli smo oceane; 32 ur smo se vozili s tra­jektom; še 10 ur smo pluli z leseno barko pod po­veljstvom pomorščaka, ki je sredi poti priznal, da ni še nikoli plul po tem smrtno nevarnem morju. Šele potem smo prispeli na cilj – otok Hornos (špansko Isla Hornos), na katerem je rt Horn, najjužnejša točka Ognjene zemlje.Tako daleč smo se odpravili, da bi na zemljevid vrisali mejo, ki je ni pred nami še noben znanstve­nik. Prišli smo iskat najjužnejše drevo na planetu.“To je to,” je dejal gozdni ekolog Brian Buma s Koloradske univerze v Denverju. Od nog do glave se je odel v oranžna in črna dežna oblačila. Sedeč na zemeljski grbini je ponovno preveril kompas in zamrmral: “V redu.”V svetu narave je malo stvari, ki jih lahko opre­delimo z izrazi, kot so “resnični konec”, “posled­nji svoje vrste”, “živeč na robu” itd., je povedal Buma. Iz nahrbtnika je izvlekel meter in začel meriti poleglo deblo, ki je raslo nekaj centimetrov južneje od drugih. “Zdi se mi, da bi morali vedeti, kje so te zadeve,” je pripomnil.

Drevo na koncu sveta
Gozdna ekologa Brian Buma (na levi) in Andrés Holz pregledujeta trav­nate police stene rta Horn na otoku Hornos, skrajni točki Južne Amerike, kjer bi lahko raslo drevo.

V 21. STOLETJU je morda videti, da na zemeljski obli ni več kraja, ki ga ne bi premerili do zadnje­ga centimetra. Fotografiramo se na najvišji gori sveta, s podmornicami se potapljamo v najgloblje oceanske jarke, raziskujemo najsušnejše puščave na planetu. Še nikoli pa nismo – razen približno – ugotovili, kje rastejo najsevernejši ali najjužnejši drevesni sestoji na svetu.Danes se gozdovi selijo. Podnebje postaja vse toplejše in drevesna meja v gorah se pomika vedno više, drevesne vrste pa se na severu in jugu širijo tako, da so vse bliže tečajema. Seljenje dreves povzroča spreminjanje ekosistemov. Na Aljaski so v zadnjem času zaradi daljše vegetacijske dobe vrbe tako visoke, da pozimi gledajo izpod snega. To je privabilo lose in ameriške snežne zajce, da se zdaj pozimi spustijo z Brooksovega gorovja vse do obal Severnega ledenega morja. Arktika in deli Antarktike so med območji, ki se segrevajo najhitreje na planetu.Vendar naše znanje o teh velikih ekoloških spremembah povečini temelji na raziskavah, opravljenih severno od ekvatorja. Južna polobla, trdi Buma, je pogosto prezrta.

Drevo na koncu sveta
Magellanovi pingvini so se skobacali na skalnato obalo otoka in se po celodnevnem prehranjevanju odpravljajo proti svojim kolonijam. Raziskovalci so med prebijanjem skozi gosto rastlinje včasih zdrsnili v iztrebke, ki so jih za sabo pustili pingvini med vsakodnevnim racanjem po blatnih jarkih.

Med prelistavanjem starih botaničnih knjig in dnevnikov raziskovalcev je uzrl priložnost: v njih je naletel na najrazličnejše trditve o lokacijah najjuž­nejših gozdov na južni polobli. Če bi mu uspelo najti najjužnejše drevo, bi lahko to mesto postalo laboratorij v naravi, ki bi ga iz leta v leto obiskovali znanstveniki. Lahko bi spremljali temperaturo prsti in rast dreves. Lahko bi preučevali živali, ki živijo v tem robnem ekosistemu. Sčasoma bi lahko sledili morebitnim premikom gozdne meje. A najprej bi moral Buma najti to drevo. Najti karkoli na otočju, ki ga ladji Charlesa Darwina ni uspelo obpluti in ki je skoraj zlomilo duha kapitana Bligha, pa je vse prej kot lahka naloga. Že priti v njegovo bližino bi bilo precejšna pustolovščina. Buma ima najraje znanost, ki raziskovalno dejavnost povezuje z adrenalinom, po možnosti v težko dostopnih gozdovih in za človeka ne­vzdržnih razmerah. Nekoč je v narodnem par­ku Glacier Bay na Aljaski s kajakom veslal po ledeno mrzlih fjordih v hudem deževju in se po vseh štirih prebijal skozi poldrugi meter visoko goščavo, kjer je mrgolelo rjavih medvedov – da bi našel nekaj majhnih, komaj kvadratni meter velikih raziskovalnih ploskev. Leta 1916 jih je tam vzpostavil botanik William Skinner Cooper. Bile so povsem zaraščene in izgubljene za znanost, dokler ni Buma iz zaprašenih arhivov potegnil Cooperjevih ročno narisanih zemljevidov. Danes so te ploskve stoletni zapis o tem, kako rastline preraščajo površine, ki se razkrijejo po umiku ledenikov.Buma je med pripovedovanjem o tej pustolov­ščini sedel na potniškem sedežu trajekta Yaghan.

Skupaj s fotografom Ianom Tehom smo pluli po Magellanovem prelivu pod modrosivim nebom januarskega popoldneva. Zunaj so po pobočjih Južnih Andov drseli modrikasti ledeniki. Plovba med krajema Punta Arenas in Puerto Williams, ki je najjužnejše mesto Južne Amerike, je trajala poldrugi dan. Tam smo prestopili na manjšo ladjo.Buma je bil dobre volje – detektiv, ki se je namenil rešiti še eno skrivnost. S sredstvi, ki jih je prispevalo društvo National Geographic Society, sta skupaj s čilskim ekologom Rocardom Rozzijem sestavila skupino, ki se je namenila preučiti najjužnejši gozd južne poloble. Eden od raziskovalcev naj bi poskusil popisati netopirje.

Druga dva sta nameravala plezati po drevesih, da bi preučila njihove krošnje. Manjša skupina pa naj bi pomagala Bumi najti “njegovo” drevo. Buma je odprl skicirko; ena od risb je prikazovala naš cilj. V južnem somraku je bila videti kakor piratski zemljevid. Buma je priznal, da ga je krajši čas obhajala misel, da bi se odpravil na lov za najsevernejšim drevesom našega planeta – najverjetneje je to macesen kje v osrednji Sibiriji. Vendar je to območje preveliko, da bi ga lahko temeljito raziskal.