Galapaške želve

Ko je Charles Darwin leta 1835 prispel na Floreano – potovanje je pozneje navdihnilo njegovo evolucijsko teorijo – je slišal pripovedovati, da so posadke nekaterih kitolovk med enim samim obiskom otoka uplenile tudi do 700 želv. “Seveda se je število želv na tem otoku občutno zmanjšalo,” je zapisal. Zgodovinarji ocenjujejo, da so ladje od leta 1774 do 1860 odpeljale kakih 100.000 želv od približno 300.000, kolikor jih je na otočju živelo ob prihodu Špancev leta 1535. Populacije vseh 15 galapaških orjaških želv so se zato občutno zmanjšale, tri vrste pa so izumrle. Prva med njimi je bila floreanska želva, ki so jo nazadnje opazili v 50. letih 19. stoletja.

Toda zdaj kaže, da bo skoraj dve stoletji pozneje floreanska želva prva izumrla galapaška vrsta, ki se bo vrnila na območje, kjer je nekdaj živela. Te orjakinje bodo “oživili” v času, ko pozornost pritegujejo napovedi o oživitvi pravolkov, znanstveniki pa si prizadevajo oživiti tudi druge davno izumrle živali, denimo volnate mamute. Te prazgodovinske vrste bi se vrnile v svet, ki že tisočletja živi brez njih, nasprotno pa bi potomce floreanskih želv ponovno naselili v okolju, katerega stalne prebivalke so nekoč že bile – in kjer imajo še vedno ključno vlogo v ekosistemu, ki jih nujno potrebuje. Skupina predanih znanstvenikov zato ne premika le mej genskega inženiringa, da bi prepoznala vrsto, ki je bila dolga leta skrita očem; odpravila se je tudi v odročne kotičke otočja, pregledala želvje oklepe in kosti v zaprašenih arhivih – da bi popravila eno največjih napak v zgodovini Galápagosa.

Znanstveniki si galapaške velikanke prizadevajo rešiti že od sredine 20. stoletja, ko jih je na vsem otočju živelo le še nekaj tisoč. Kitolovci sicer niso več prihajali, a želve so bile še naprej plen živali, ki so jih bili v preteklosti pripeljali s seboj – podgan, prašičev, psov in mravelj, ki so se hranili z želvjimi jajci in mladiči, ter koz in oslov, ki so jim uničevali in odžirali hrano. Upravitelji narodnega parka Galápagos so se zavedali, da morajo ukrepati, sicer bi lahko izgubili celotne vrste; v 60. letih prejšnjega stoletja so si začeli naravovarstveniki prizadevati za ohranitev želv z omejenimi, tedaj razpoložljivimi orodji.

Začeli so na otoku Española vzhodno od Floreane, kjer je bila populacija želv zdesetkana na pičlih 14 osebkov. Od leta 1964 do 1974 je upraviteljem parka uspelo vse želve z otoka preseliti na Raziskovalno postajo Charlesa Darwina na otoku Santa Cruz, kjer je sedež narodnega parka. Ob pomoči krepko grajenega samca, ki so ga pripeljali iz živalskega vrta v San Diegu v ZDA in ki naj bi, po razpoložljivih podatkih, v 30. letih prejšnjega stoletja prišel z otoka Española, so vzredili na tisoče mladih želvic. Po napornih prizadevanjih, da bi na otoku iztrebili koze, so na njem vnovič naselili mlade želve in danes živi tam več kot 3000 osebkov.

Znanstveniki so v upanju, da bodo preprečili izumrtje še četrte vrste, na začetku 70. letih na Pinti ujeli želvaka in ga poimenovali Lonesome George (Osamljeni George). Prepeljali so ga v ogrado raziskovalne postaje narodnega parka in naslednja leta zanj mrzlično iskali primerno partnerko. Najprej so temeljito preiskali Pinto, a brez uspeha. Nato so v njegovo ogrado pripeljali samice drugih vrst z značilnim sedlastim oklepom, podobnim oklepom želv s Pinte. Ker George ni kazal zanimanja za parjenje, so poskusili z umetno oploditvijo; samice so sicer naposled v njegovi ogradi izlegle jajca, a so bila vsa neoplojena. Kmalu po letu 2000 je bil ta simbol naravovarstva star že skoraj 100 let in njegovi vrsti se je čas iztekal.

Leta 2008 se je na Wolfov ognjenik vrnila velika odprava, da bi znanstveniki zbrali več vzorcev in tako dobili boljšo predstavo o tem, koliko želv s Floreane in Pinte še živi na otoku, ter da bi našli morebitne partnerke za Georgea. Sodelavci narodnega parka in organizacije Galápagos Conservancy so se utaborili na območju Wolfovega ognjenika, odvzeli vzorce krvi 1667 želvam in vsaki namestili identifikacijsko oznako. Cacconejeva je v svojem laboratoriju na Univerzi Yale vzorce analizirala in jih primerjala z vzorci iz razširjene genske podatkovne zbirke. Odkrila je 17 želv z geni pintske vrste in 84 želv z geni floreanske vrste. Ekipa narodnega parka se je v upanju, da bo našla še več pintskih želv, lotila dolgotrajnega načrtovanja, pridobivanja dovoljenj in zagotavljanja denarnih sredstev za še eno odpravo na ognjenik – tokrat s helikopterjem in mrežami, da bi lahko te križance premestili v raziskovalno središče.

Toda junija 2012 je oskrbnik v ogradi Osamljenega Georgea našel mrtvega. To je pomenilo konec njegovega rodu,
 onec njegove vrste. (Poznejša obdukcija je pokazala, da je imel anatomsko nepravilnost v semenovodu, zato verjetno sploh ni bil sposoben razmnoževanja.) Potem ko so znanstveniki opustili zamisel o rešitvi pintske vrste, so pozornost preusmerili na križance floreanske vrste, ki so jih odkrili na Wolfovem ognjeniku. “Ljudje so čez floreansko vrsto že zdavnaj naredili križ,” je dejal Gibbs, zato je trajalo nekaj časa, da so raziskovalci sploh dojeli, kakšno priložnost pomenijo ti številni živi osebki. Ko pa se jim je posvetilo, so si rekli: “Vau, to je pravzaprav enako pomembno”, kot če bi na Wolfovem ognjeniku našli pintske želve, pravi Gibbs. Takrat so naravovarstveniki začeli razmišljati o drznem načrtu: da bi ujeli potomce floreanske vrste in jih ponovno naselili na Floreani, kjer teh želv ni bilo že več kot 150 let.

A otok danes ni več takšen, kakršen je bil – zdaj je, kot pravijo ekologi, “nov ekosistem”, v katerem se domorodne vrste mešajo s tistimi, ki so jih na otok prinesli ljudje. Locas se bodo morale spoprijeti z goščavo invazivnega robidovja, limonovci in gvavami, ki so jih na otok prinesli prvi naseljenci, z manj številnimi sestoji opuncij, ki jim sicer nadvse teknejo, in s spreminjajočim se podnebjem. Ekosistemi niso nespremenljivi – prav tako ne vrste ali njihovi geni. Skupina bo želve izpustila na otok, pravi Cacconejeva, in jih nato prepustila naravnemu izboru. “Živali, ki bodo preživele, bodo verjetno najprimernejše za življenje na otoku,” domneva. “Živali, ki bodo preživele, bodo nosilke dela floreanske dediščine.”

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.