Februar 2024

Galerija v pesku in kamnu

ALŽIRSKA SAHARA JE
OBMOČJE, KI UPRAVIČENO
VELJA ZA NAJVEČJI
MUZEJ PRAZGODOVINSKE
UMETNOSTI NA SVETU.

Narodni park Tassili N’Ajjer v jugovzhodnem kotu Alžirije sodi med največja zavarovana območja v Afriki, a je tako odmaknjen in neznan, da marsikdo še ni slišal zanj. To puščavsko območje, prekrito z oranžnimi sipinami, je ostanek prostrane planote iz predkambrijskega peščenjaka. Meri več kot 72.000 kvadratnih kilometrov ter meji na Libijo in Niger.

Med najlepšimi deli je razpotegnjeno gorovje Rdeči Tadrart, dostopno iz oaznega mesta Djanet, od koder se je mogoče odpraviti na potovanje z vozili na štirikolesni pogon. Kakor povsod po Tassiliju je tudi tu erozija v dolgih stoletjih izbrusila ostre skalne vrhove ter izklesala skrivnostne in zoomorfne kamnite skulpture. Med njimi je skalna gmota s 15 metrov visoki naravnimi okni, znana kot Katedrala. Veliko skalo, ki stoji na štirih tankih kamnitih “nogah”, so poimenovali Jež. Sredi peščenih širjav se dvigajo tri metre visoke skalne gobe. Narodni park naj bi se ponašal z več kakor 300 naravnimi oboki. Brezštevilne kamnite oblike, ki jih pogosto opisujemo kot “kamnite gozdove”, že same po sebi zadoščajo, da se Tassili N’Ajjer uvršča med najčudovitejše pokrajine na svetu. Toda to je v resnici šele polovica zgodbe. Njegova veličastnost se ne kaže le v krasotah, ki se ponujajo ob pogledu na skalne oblike, ampak tudi v tem, kar so na njih pustili rodovi naših prednikov.

Zareze bi se od daleč lahko zdele kakor brezimne brazde iz geološke zgodovine. Ko pa si jih ogledamo pobliže, v njih prepoznamo podobe živali in pripadnikov starodavnih ljudstev, gravure in slike, ki skupaj opisujejo, kako se je tu v zadnjih 12.000 letih razvijalo življenje. Zbirke poslikav niso izjemne le zaradi starodavnosti in mojstrstva njihovih ustvarjalcev, temveč tudi zaradi obsežnosti. V narodnem parku naj bi bilo približno 15.000 umetnin. Po večini so zbrane v naravnih zajedah, kot so previsi ali spodmoli, v katerih so ustvarjalci našli zavetje.

Ena od umetnin izstopa in sodi med najznamenitejše na tem območju. Gravura je znana kot “Jokajoče krave” in krasi osamljeno skalo blizu današnje ceste med Djanetom in libijsko mejo. Vrhunski mojster je čredo živine upodobil tako, da jo je vklesal z razpotegnjenimi kaligrafskimi črtami. Krave obračajo glave proti gledalcu in vsaki iz enega očesa polzi velika solza. Krajevna legenda pravi, da slika izraža tesnobo pastirjev v času, ko je bilo padavin vse manj in je izginjalo sahelsko rastlinje, s katerim so se več tisočletij preživljali veliki sesalci.

“Jokajoče krave” so slutnja današnje izsušene Sahare. Ko je dobi rodovitnosti sledila doba prahu, se je z uveljavitvijo nomadstva na daljše razdalje začelo tudi zadnje umetniško obdobje, doba kamel. V njej prevladujejo shematične skice kamel, najpogosteje upodobljene s trikotnim trupom in ravnimi črtami, ki predstavljajo vrat in noge. Gravure iz vlažnega obdobja, katerih izdelava je bila zamudna, saj jih je bilo treba v kamen klesati tedne in mesece, so nadomestili na hitro ustvarjeni grafiti v slogu “bil sem tu” – sledovi ljudi, ki so se nenehno selili. V iskanju vode in priložnosti za trgovanje so premagovali velike razdalje in prav njihov življenjski slog so pozneje podedovali Tuaregi.


“Jokajoče krave”, znamenita starodavna skalna poslikava na steni, ki se dviga med bližnjim oaznim mestom Djanet in gorovjem Rdeči Tadrart. Slika naj bi izražala obup tukajšnjih pastirjev v času, ko se je afriško “vlažno obdobje” končevalo in se je zelena Sahara spreminjala v prah.

Zaradi nestabilnih razmer na tem območju v zadnjih desetletjih je dostop do večjega dela narodnega parka prepovedan. Alžirske vojaške patrulje ne morejo nadzirati te divjine že zaradi same prostranosti. Večina skalnih umetnin Tassilija, tako kot osupljiva pokrajina, ki jo imajo za ozadje, za zdaj ostaja izgubljena v času.

Vzemite svet v svoje roke z revijo National Geographic Slovenija.

Google Play
App Store