Gladiatorske igre

STARORIMSKI BORILNI KLUB
V NASPROTJU Z UPODOBITVAMI V FILMIH SO BILI GLADIATORSKI BOJI PREDVSEM PRIVLAČNE PREDSTAVE, NE TOLIKO SPOPADI NA ŽIVLJENJE IN SMRT.

POGLAVJE I
Arles, Francija

Predor pod rimskim amfiteatrom v Arlesu v Franciji je temen in hladen. Senca prinaša dobrodošlo zavetje pred močnim sredozemskim soncem, ki pripeka na areno, posuto s peskom, in kamnite sedeže v amfiteatru.Toda pod gladiatorsko čelado, ki sem si jo pravkar nadel, je zadušljivo. Obtolčena in opraskana replika zaščite za glavo, kakršno je nosil rimski gladiator pred skoraj 2000 leti, tehta približno šest kilogramov – trikrat težja je od čelade za ameriški nogomet in daleč manj udobna. Ima oster vonj po kovini, kot da bi vtaknil glavo v vrečo starih kovancev.Čeprav mi oči prekriva bronasta rešetka, opazim dva moška s predpasnikom okoli ledij, ki se ogrevata za boj.

Kovinski ščitniki za roke žvenketajo, medtem ko eden od njiju lahkotno poskakuje, v roki, na kateri ima usnjeno rokavico, pa drži kratek ukrivljen meč. Ko se nelagodno premaknem, njegov partner dvigne meč in me vpraša, ali me lahko z njim udari po glavi, da mi pokaže, kako čvrsta je čelada.Skomignem. Vse za dobro zgodbo, mar ne? Potem poseže vmes vaditelj, močno zagorel, žilav Francoz z imenom Brice Lopez. “Ni izurjen za to,” ostro reče. “Nima mišic. Vrat bi mu zlomil.”Lopez, nekdanji francoski policist in inštruktor bojevanja s črnim pasom v jujitsuju, ve, kakšni so videti resnični boji. Pred 27 leti se je začel posvečati antičnim borilnim slogom. Naročil je izdelavo funkcionalnih kopij gladiatorskega orožja in oklepov, potem pa je več let razmišljal, kako bi jih lahko uporabljali v bojih do smrti, kakršni so upodobljeni v neštetih filmih in knjigah o gladiatorjih.

Toda kolikor bolj je preučeval gladiatorsko orožje in opremo, toliko manj smiselna sta se mu zdela. Številni gladiatorji, obteženi s ščiti, kovinskimi ščitniki za goleni in roke ter zajetnimi bronastimi čeladami za popolno zaščito glave, so v areni nosili skoraj toliko zaščitne opreme, kot so je rimski vojaki v bitki. Pa vendar so bili njihovi meči navadno dolgi samo približno 30 centimetrov, le malo daljši od kuhinjskega noža. “Zakaj bi si nadel 20 kilogramov zaščitne opreme za spopad z noži?” se sprašuje Lopez.

Njegov sklep: gladiatorji niso poskušali ubiti drug drugega; trudili so se drug drugega ohraniti pri življenju. Po več let so se urili za uprizarjanje slikovitih spopadov, od katerih se večina ni končala s smrtjo. “To je resnično tekmovanje, ne pa resničen boj,” pravi Lopez, ki zdaj vodi skupino za raziskovanje in uprizarjanje gladiatorskih bojev, imenovano ACTA. “Boji niso koreografirani, vendar so dobronamerni – nisi moj nasprotnik, temveč moj partner. Skupaj morava uprizoriti najboljšo možno predstavo.”

V zadnjih dveh desetletjih so raziskovalci odkrili dokaze, ki podpirajo Lopezovo mnenje o gladiatorskih bojih in spodkopavajo splošno predstavo javnosti o teh antičnih spektaklih. Med gladiatorji je bila peščica kriminalcev ali vojnih ujetnikov, obsojenih na boje v areni, toda večinoma so bili poklicni borci – nekakšni boksarji, mojstri mešanih borilnih veščin ali nogometaši svojega časa. Nekateri so imeli družine, ki so jih čakale zunaj arene. Biti gladiator je lahko bilo donosno in včasih je šlo za poklicno izbiro, nakazujejo pisni viri. S pogumnimi nastopi v areni so lahko gladiatorji postali priljubljeni junaki, zaporniki pa si celo prislužili svobodo. Gladiatorji so večino svojega časa verjetno prebili pri urjenju ali v ekshibicijskih merjenjih moči. Najbrž pa je najbolj presenetljivo, da se večina spopadov ni končala s smrtjo. Na vsakih deset gladiatorjev, ki so stopili v areno, jih je devet bržkone preživelo – da so se lahko znova spopadli.

POGLAVJE II
Pompeji, Italija

SKORAJ 600 LET so se Rimljani navduševali nad gladiatorskimi boji. Bili so priljubljena tema rimskih umetnikov – ti so jih poustvarili na mozaikih, freskah, marmornih reliefih, steklenem posodju, keramičnih čašah in bronastem okrasju po vsem rimskem svetu. Skoraj vsako večje mesto ali trg je imelo svojo areno; znanih jih je približno 300 od Britanije do jordanskih puščav.

Ti starodavni spopadi neustavljivo burijo tudi sodobno domišljijo. Zaradi neštetih, pogosto napačnih upodobitev v filmih in književnosti so gladiatorji ena najbolj znanih – in napačno razumljenih – plati rimske kulture.Rimski pisci so namreč namenili presenetljivo malo časa opisovanju podrobnosti gladiatorskih iger, najbrž zato, ker so bile tako splošno znane. (Kako pogosto pa pišete prijateljem, koliko igralcev je v nogometnem moštvu ali kaj je gol v nogometu?) Da bi arheologi in zgodovinarji rekonstruirali resnično zgodbo o areni, morajo iskati namige v umetnosti, izkopaninah in z branjem med vrsticami v antičnih besedilih.

Kot še veliko drugega o starem Rimu tudi nekateri najbolje ohranjeni dokazi o gladiatorjih prihajajo iz Pompejev, južno od današnjega Neaplja v Italiji. Nekoč so bili cvetoče mesto, potem pa jih je ob nenadnem izbruhu Vezuva leta 79 zasulo pod vulkanskim pepelom.Obiskovalci danes med hojo po srhljivo dobro ohranjenih ulicah skoraj na vsakem koraku vidijo pomnike gladiatorskih iger. Na vzhodnem delu mesta je amfiteater z 22.000 sedeži in iz zgornjih vrst je mogoče videti še vedno grozečo gmoto Vezuva. Obledeli oglasi v mestnem središču vabijo na prihajajoče boje. Na mozaikih in freskah so upodobljeni vrhunci minulih spopadov.

Tik za mestnim gledališčem se sklonim, da si ogledam oglate risbe gladiatorjev, z okorno roko vpraskane v obledeli rdeči omet na višini otroških oči.Med prvimi izkopavanji leta 1766 so na najdi­šču na obrobju mesta odkrili pravo zakladnico gladiatorskih oklepov. Ugotovili so, da so, potem ko je potres uničil mestno gladiatorsko šolo, tam postavili poslopja za vadbo in nastanitev gladi­atorjev. Upravičeno lahko domnevamo, da je celo njihovo urjenje privabljalo množice radovednežev.

“Bili so kot privlačni rokovski zvezdniki,” pove Katherine Welch, umetnostna zgodovinarka z Univerze v New Yorku. Za Keladom Tračanom, na primer, obetavnim novincem v Pompejih, ki je imel pod čelado že tri zmage, so “vzdihovala dekleta”, kot priča neki grafit – njegov rojak Krescent, ki je v bojih vihtel trizob, pa je “ponoči omreževal mlada dekleta”.Napisi v Pompejih nakazujejo, da so gladi­atorske druščine potovale iz mesta v mesto, po­gosto v spremstvu zvestih navijačev, in na poti uprizarjale mečevalske predstave. Oglas, ki so ga našli takoj za mestnim obzidjem, vabi meščane, naj se odpravijo v 30 kilometrov oddaljeno Nolo na ogled 20 parov gladiatorjev, ki bodo tam tri dni merili moči.