NAJPOMEMBNEJŠA ŽIVAL V SERENGETIJU JE GNU, ANTILOPA NENAVADNEGA VIDEZA, KI S SVOJIMI SELITVAMI ŽE OD PRADAVNINE POGANJA TAMKAJŠNJI ZAPLETENI ŽIVLJENJSKI KROG.

ČRTA, ki se je pojavila na obzorju, je bila videti kot siva nit na svetlo zelenem platnu. Ko je letalo priletelo bliže, se je izkazalo, da gre za kolono nekaj sto živali, ki so vijugale po planjavi. “Gnuji,” je za kričal Charlie, da bi preglasil hrup motorja. “Majhna čreda je.” Letela sva severno od kraterja Ngorongoro v Tanzaniji, in ker je bil marec, sva vedela, da se bodo gnuji kmalu odpravili proti severozahodu skozi narodni park Serengeti in naprej v Kenijo.Res so bili tam, hodili so tesno drug za drugim v povsem ravni vrsti. Razločil sem zavite rogove in podolgovate kimajoče glave, medtem ko so v dopoldanskem soncu premagovali kilometre. Nekaj telet se je naslanjalo na boke mater.

Črede gnujev že tisočletja krožijo po ekosistemu velikega Serengetija v smeri urnega kazalca. V enem letu vsaka žival prehodi približno 2800 kilometrov – to ustreza razdalji med osrednjo Slovenijo in osrednjim Irakom. Na tej poti sledijo dežju, se pasejo na traviščih in jih gnojijo, so tudi hrana za plenilce. Čreda pod nama bi morala biti, če bi stopala po brezčasni poti prednikov, namenjena proti severozahodu.A nekaj ni bilo v redu. Smer je bila napačna.“Zakaj so namenjeni na jug?” sem zakričal Charlieju.“Kdo bi vedel?” je odvrnil. “Iščejo travo. Tu ni kaj dosti paše.”V Tanzanijo sem si prišel ogledat veliko selitev gnujev. Pridružil sem se Charlieju Hamiltonu Jamesu, ki je tam dve leti dokumentiral njihov vsakoletni pohod. Takoj po vzletu v Arushi se je na obzorju odprl pogled na Kilimandžaro. Pokrajina spodaj se je razgrinjala kot morje bujnih zelenih odtenkov, posejano s kmetijami pridelovalcev kave in sestoji gostega gozda.

Ko pa sva preletela krater, so se pred nama odprle prostrane planjave, ki so jih ustvarili starodavni tokovi lave in jih prekrivajo rodovitne plasti pepela iz bližnjih ognjenikov.Še mesec pred tem je bilo območje pod nama zelena preproga sočne, s hranili bogate trave. A deževne dobe je bilo konec in pokrajina je bila v tako rekoč vseh smereh izsušena, trave je bilo komaj za vzorec. Kolona gnujev je bila videti kot izgubljena – tavajoče pleme, ki se nima kam zateči, lahek plen za krdelo levov ali družino hijen.

Gnujem med selitvijo sledi celoten ekosistem. Kravje čaplje se jim denimo pridružijo med pašo v Tanzaniji. Delajo jim družbo in včasih celo na njihovih hrbtih čakajo, da bodo s tal pregnali pester prigri­zek, sestavljen iz najraz­ličnejših žuželk.

Potem sem opazil, da je eden od gnujev stopil iz kolone. Razgledal se je naokoli in se odpravil v nasprotno smer, kakor da bi uvidel, da je skupina zašla z začrtane poti, in se odločil iti po svoje. Za osamljeno žival je bilo to videti kot zanesljiva smrt. Čreda se za upornika ni zmenila in je nadaljevala pot. Temu gnuju, sem pomislil, ni pomoči. Glede na vse ovire, ki so bile pred živalmi iz te črede, je bilo upravičeno domnevati, da jih veliko ne bo preživelo. Gnuji so namreč med selitvijo na milost in nemilost prepuščeni muhavosti vremena, pogosto spreminjajo smer pohoda in v iskanju sveže paše premagujejo velike razdalje. Nenehno jih napadajo plenilci. Zadnja leta morajo premagovati tudi ovire, ki jih postavljajo ljudje (ograde, namenjene zaščiti pridelkov in živine), in za pašo tekmovati z vse številnejšimi čredami drobnice.

A morda najhujša preizkušnja od vseh je tista, ki jo premagujejo že od pamtiveka: da bi dosegli najboljšo pašo v kenijskem naravnem rezervatu Masai Mara, morajo prečkati reko Maro, to pa potem storijo še enkrat na poti nazaj v Tanzanijo. Charlie, ki že več kot dve desetletji snema in fotografira v Serengetiju, je videl na desetine prečkanj in na tisoče gnujev, ki so drug drugemu brez pomisleka sledili v smrt. “Ko sem bil tu lani, je na stotine trupel ležalo na bregovih in plavalo po reki,” je povedal. “Prava mora!”

Med brezglavim spuščanjem po blatnih strmih bregovih in skakanjem v reko čreda pomendra številne mlade ali šibke živali. Na stotine se jih utopi ali pa jih pod gladino deroče vode potegnejo krokodili. Veliko gnujev, ki jim sicer uspe doseči nasprotni breg, pa takoj uplenijo čakajoči levi in hijene. Charlie je pripovedoval o dogodku, ki mu je bil nekoč priča: neki gnu, ki je preživel grozljivo prečkanje reke, si je po nekaj minutah iz neznanega razloga premislil, se odpravil nazaj po isti poti in poginil med vračanjem na kraj, od koder se je še malo prej odpravil čez reko. Prav to je tisto, kar ljudi bega ob pogledu na gnuje: njihova vsa­koletna selitev je čudovit primer delovanja zapletenega kolesja narave.

A če si jih ogledamo pobliže, so to čudna, zagonetna bitja, ki se včasih zdijo brezupno trdoglava. Pa vendar že tisočletja naseljujejo to zahtevno, neizprosno pokrajino. Pomislil sem na samotnega gnuja, ki se je ločil od črede, in nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal: Kako je tej neverjetni vrsti uspelo preživeti?

V REZERVATU MASAI MARA sem tik po sončnem vzhodu pil kavo iz termovke, ogrnjen v olkarašo (tradicionalno karirasto masajsko ogrinjalo), ki me je varovala pred hladom. Družbo mi je delal kenijski vodnik Ekai Ekalale. Opazovala sva gnuje, ki so se pasli pred najinim land roverjem. Tako blizu so bili, da sva jih slišala žvečiti travo. Uro pred tem sva videla, kako sta levinji uplenili bivoljega mladiča, potem pa jima ga je ukradlo krdelo hijen. To je bilo dober kilometer proč in ta skupina gnujev je morala slišati vik in krik hijen; a videti je bilo, kot da se nevarnosti sploh ne zavedajo. Zadovoljno so se pasli, otresali z velikimi uhlji in z repi odganjali roje muh.

Ekaija sem vprašal, ali meni, da so gnuji neumni. “Nobena žival ni neumna,” je odvrnil. “Nekatere so bistrejše od drugih.” Vendar je pristavil, da nisem prvi, ki ga je vprašal kaj takega. Gnuji begajo ljudi, ki že stoletja živijo v njihovi neposredni bli­žini, Masaje in druga ljudstva s tega območja. Po neki tamkajšnji ljudski pripovedki je bil gnu ustvarjen iz delov, ki so ostali po stvarjenju drugih živali. “Dobil je glavo svinje bradavičarke, bivolov vrat, zebrine proge in žirafin rep,” je povedal Ekai. Obstaja veliko različic te pripovedke in po eni naj bi bil denimo dobil mušje možgane.