Himalajska zakladnica

HIMALAJSKA KRALJEVINA MUSTANG, V KATERO VČASIH TUJCI NISO SMELI, SE ODPIRA SVETU …

PA BOSTA NJENA EDINSTVENA KULTURA IN NEPRECENLJIVA ZAKLADNICA TIBETANSKIH STARIN KLJUBOVALI TEMU, KAR PRIHAJA?

---

Kralj je, oblečen v zlizane kavbojke in zeleno jakno iz flisa, stal sredi sobe z nizkim stropom v svoji stoletja stari palači. Žebral je budistični napev in med prsti zbrano prebiral na vrvico nanizane molitvene kroglice. Zidovi okoli njega in leseni stebri, ki so podpirali usločeno streho, so bili poslikani z umetelno upodobljenimi budističnimi božanstvi. Nekatera od njih, odeta v zlata ogrinjala, so poležavala v blaženem miru, druga, oborožena z meči in obdana s plameni, so rjovela od besa.

Bilo je sredi oktobra in hladni ilovnati zidovi prepišne palače, varno spravljene sredi neporaščenega predgorja na severnem robu Himalaje, so kazali, da se že oglaša zima. Skozi okno se je odpiral pogled na 600 let staro obzidano mesto Lo Manthang, zgodovinsko prestolnico legendarne nepalske pokrajine Mustang, le pičlih 15 kilometrov oddaljeno od meje s Kitajsko. Spodaj so se raztezale strnjene vrste pobeljenih stavb iz nežgane opeke in zbite zemlje. Iznad streh se je sukljal dim in himalajski topoli, katerih žareče zlato listje je bilo tedaj najlepše, so se lesketali v popoldanski sapici. Na jugovzhodu so se po dolini pahljačasto razraščali pritoki reke Kali Gandaki. Pritekali so izpod mogočne pregrade s snegom prekritih vrhov, ki so se bleščali na ozadju sinjega neba.

Ko sva za trenutek tiho obstala v njegovi molilni sobi, sem komajda razločil ropotanje težkih strojev, s katerimi so popravljali cesto, ki vodi v mesto z južne strani. Približno 450 kilometrov dolgo pot iz nepalske prestolnice Katmandu, za katero so nekoč potrebovali več tednov bodisi peš bodisi na konju ali jaku, je danes mogoče prevoziti – čeprav vožnja ni za tiste s slabimi živci – v pičlih treh dneh. Vozila, po možnosti taka s pogonom na štiri kolesa, morajo na luknjasti, ozki cesti, vsekani v skalno pobočje soteske Kali Gandaki, premagati celo vrsto vrtoglavih serpentin.

Ko sem bil sam na poti, sem se bil prisiljen kar nekajkrat ustaviti zaradi zemeljskih plazov, ki so za več ur zaprli pot. Za menoj se je vsakokrat nabrala vijugasta kolona vozil, ki so obtičala sredi skalnega pobočja. A za prebivalce Mustanga cesta kljub temu pomeni velikanski napredek, saj med številnimi drugimi ugodnostmi omogoča pretok poceni blaga in domačinom precej olajša dostop do sodobnih zdravstvenih ustanov.

Pretok blaga in ljudi pa se utegne kaj kmalu občutno povečati. Kitajci na severu v pričakovanju donosne nove trgovske poti že čakajo s sveže asfaltirano cesto, s katero je njihova stran meje povezana z avtocestami, ki vodijo vse do Pekinga. Cesti je treba le še spojiti in že se bo v tem legendarnem kotičku na strehi sveta začela nova doba trgovine. Jigme in prebivalci Mustanga pa bodo morali odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče ohraniti tiste značilnosti njihove male kraljevine, zaradi katerih je ta že stoletja nekaj posebnega. Okoli naju so se smehljala in mrščila naslikana božanstva.

Jigme je sedel na klop in pogled usmeril navzdol. Pomislil sem, da morda meditira oziroma moli, tedaj pa je sunkovito izvlekel iPhone in na njem preveril sporočila.

Ko je bil Jigme star 21 let, je odšel iz Mustanga in se v Katmanduju vpisal na fakulteto. Oče ga je obiskal vsako zimo. Tri tedne je popotoval čez gore, kakor so to v znak spoštovanja pogodbe z nepalskim kraljem počeli že njegovi predniki. “Prinesel je domače izdelke za kralja, recimo volnene preproge in odeje, pripeljal je tudi konje,” je pripovedoval Jigme. “In ko je bil tam, je položil račune za porabljena državna sredstva in zaprosil za denar za nove projekte.”

Leta 2008 so se stvari začele spreminjati. V Nepalu so po desetletju državljanske vojne sprejeli novo ustavo in z njo je država postala zvezna republika. Vse monarhije so odpravili in Jigmejevemu očetu odvzeli uradni položaj. Vloge, za katero se je bil dotlej pripravljal Jigme, nenadoma ni bilo več, vsaj uradno. “Nisem se pretirano vznemirjal,” je rekel. “Videl sem, da se časi pač spreminjajo in da se moram posvetiti svojemu življenju. Nikoli se nismo ponašali s tem položajem, pa tudi nobenega plačila nismo prejemali zanj. Zato smo mirno sprejeli konec.”

Ko je oče leta 2016 umrl, se je Jigme znašel v kočljivem položaju. Med Lopajci je večinoma veljal za zakonitega kralja, ki pa nima uradne moči. A potrebovali so ga za vodenje verskih obredov in za občasno reševanje sporov med ljudmi. Več kot očitno je, da ga prebivalci spoštujejo. Ko sva se dopoldne sprehajala po ozkih uličicah Lo Manthanga, je vsak, ki sva ga srečala, spoštljivo snel klobuk in se mu priklanjal. Jigme, veder in nasmejan, je vsakega posebej pozdravil po imenu.

• 

• 

• 

Bilo bi dobro, če bi Mustang spet postal trgovsko središče. Palača, po kateri me je vodil, je živi spomin na zlato dobo, ki jo je mesto doživljalo v 15. stoletju. Zgornji del tega območja se je takrat imenoval kraljevina Lo. Tamkajšnje ljudstvo Lopa, ki je etnično v tesnem sorodu s Tibetanci, si je pridobilo veliko bogastvo z nadziranjem trgovine po dolini Kali Gandaki. Po soteski, ki jo na zahodu zamejuje Daulagiri I (8167 metrov), sedmi najvišji vrh na svetu, na vzhodu pa Anapurna I (8091 metrov), deseti najvišji, je potekala ena najkrajših trgovskih poti od bogatih nahajališč soli na Tibetanskem višavju do indijskih trgov. Lopajci so tam pobirali dajatve od karavan jakov, ki so poleg soli prenašale tudi ječmen, turkiz in žleze pižmarja (uporabljali so jih za zdravila in dišave). Ime Mustang izhaja iz tibetanske besede, ki jo je mogoče prevesti kot ‘planota poželenja’ in se nanaša na bogastva, s katerimi se ponaša.

A še preden se je Mustang razvil v živahno trgovsko središče, je bil pomembno srečevališče budističnih učenjakov in romarjev, ki so popotovali med Indijo in Kitajsko. Budistični nauki so se navsezadnje povezali z lokalnimi animističnimi verovanji in rodil se je tibetanski budizem. V kraljevini so sčasoma sprejeli novo vero in zgradili razkošno okrašene templje in samostane.

“ČE ŽELIMO REŠITI SVOJO KULTURO, POTREBUJEMO TURIZEM,” JE DEJAL KRALJ JIGME.

“ČE PA ŽELIMO IMETI TURIZEM, POTREBUJEMO CESTO.”

• 

• 

• 

Ni naključje, da se veliki projekt gradnje cest v Nepalu časovno ujema s pobudo En pas, ena cesta (ang. Belt and Road Initiative, BRI) kitajskega predsednika Xi Jinpinga. To je obsežen infrastrukturni projekt, s katerim želijo Kitajci razširiti gospodarski in politični vpliv iz Vzhodne Azije vse do Evrope. Ko bo končan, bo čez Himalajo vodilo več cest. Vendar morda po nobeni od njih ne bo mogoče potovati do Indije tako neposredno kot po tej, ki vodi iz Katmanduja in po kateri sem tudi sam prispel do opisane točke na meji.

V ozadju se skriva še en dejavnik – veliko nahajališče urana, ki so ga v Mustangu odkrili leta 2014. Kitajska ta hip pospešeno gradi jedrske elektrarne, saj želi zadovoljiti vse večje potrebe po energiji in obenem izpolniti zaveze glede zmanjšanja ogljikovih izpustov. Čeprav rudnikov še niso odprli, se zdi logično, da bo uran nekoč postal še eno od bogastev Mustanga, ki se jih bodo skušali polastiti tujci.

Zvečer me je Jigme povabil na večerjo v Royal Mustang Resort. Poleg mize je stal plinski grelnik, ki je vsaj malo ogreval jedilnico, okrašeno s tibetanskimi slikami in fotografijami kraljeve družine v sepiji. Ko sva jedla, je napovedal, da bodo Kitajci v nekaj letih na prelazu Kora La zgradili poslovno- razvojni park z zahodnjaškimi hoteli in igralnicami in morda tudi letališče. “Turizem se bo močno okrepil,” je dejal. Mustang morda resnično potrebuje razcvet turizma in industrije. Čeprav je priznal, da bi lahko spremembe, ki ga bodo spremljale, spodkopale temeljno identiteto Lopajcev.
A po mnenju vseh pripadnikov tega ljudstva, s katerimi sem imel priložnost govoriti, je tveganje preprosto treba sprejeti.