Jadransko morje

KORALIGENSKA BIOCENOZA JE NAJPESTREJŠA ZDRUŽBA V SREDOZEMSKEM MORJU. TISTA V GLOBINAH OKROG OTOKA SUŠCA JE ENA NAJLEPŠIH SPLOH, A ŽAL TUDI TA NI ODPORNA PROTI VSEMU, KAR PRINAŠAJO PODNEBNE SPREMEMBE.

Na vrhu visoke pečine rta Triščavac, najbolj jugozahodnega dela le kake štiri kvadratne kilometre velikega in tako rekoč nenaseljenega otoka Sušca, stoji častitljiva kamnita zgradba svetilnika, ki je značilen primer avstro-ogrske pomorske arhitekture. Na otoku ga je monarhija postavila ob koncu 19. stoletja, in čeprav je sama že davno del zgodovine, njen svetilnik še danes kljubuje času in neizprosnim naravnim elementom – vetru, soncu in dežju. Pod njim strma skalna stena pada globoko v morje odprtega Jadrana, ki tu skriva eno najlepših podvodnih pokrajin celotnega Sredozemlja.

Kristalno čisto morje, zasenčene potopljene stene in obilica večjih in manjših podvodnih jam zunanjih obal Sušca in številnih drugih jadranskih otokov omogočajo razvoj najbolj raznolike in osupljive sredozemske podvodne biocenoze. Zanjo so značilne barvite apnenčaste vrste rdečih alg, velike pahljačaste gorgonije, zlato rumene korale in v še bolj zasenčenih, zatemnjenih delih tudi dragocene rdeče korale ter grmičasti mahovnjaki in številne barvite spužve najrazličnejših oblik. Ta združba, imenovana koraligenska biocenoza, privlači potapljače, podvodne fotografe, ribiče in biologe kot nobena druga v Sredozemlju. Pa vendar podnebne spremembe in tujerodne vrste tudi tej združbi ne prizanašajo, kljub – vsaj na papirju – obsežnemu varstvu, ki ji ga zagotavljajo hrvaške oblasti. Tako kot vse kompleksne biocenoze z zapletenimi prehranjevalnimi spleti je tudi koraligenska biocenoza zelo ranljiva. Podnebne spremembe lahko usodno vplivajo na preživetje številnih vrst, tujerodni organizmi lahko izpodrinejo avtohtone vrste, čezmeren ribolov pa zdesetka ribe, ki so na vrhu prehranjevalnih spletov.

Do osem centi­metrov velik predstavnik golih polžev je mehur­časti gološkrgar. Je prebivalec različnih habitatov zmernih globin, pogosto ga podnevi in ponoči vidimo, kako lazi med polipi pahljačastih gorgonij in raznimi ma­hovnjaki, s katerimi se verjetno tudi prehranjuje.

Kakšen star svetilničar, ki je vsaj del življenja preživel na Sušcu, bi verjetno znal povedati, da so še v njegovi mladosti podvodne jame na zunanjih jadranskih otokih, kot so Svetac, Biševo, Vis, Sušac, Lastovo in Mljet naseljevale sredozemske medvedjice, danes ena najbolj ogroženih vrst sesalcev na svetu. Še nedavno je veljalo, da so ti tjulnjem sorodni morski sesalci v Jadranu verjetno izumrli. Te živali so ribiči, podobno kot delfine, v ne tako daljni preteklosti zagrizeno preganjali s pretvezo, da jim trgajo mreže in ropajo vrše.

Poleg tega je vzpon množičnega turizma v njihovo okolje vnesel nemir in motnjo, to je verjetno vplivalo na pogostost parjenja in število uspešno skotenih mladičev. Napol potopljene jame s prodnatimi žali, kjer so nekoč medvedjice v samoti kotile mladiče, so zdaj prazne in le še tu pa tam se pojavi kakšno poročilo o opažanju teh redkih živali. Tudi fotograf Borut Furlan, ki ta akvatorij zelo dobro pozna in je številna robinzonska poletja preživel prav na otoku Sušcu, se je v te vode sprva odpravil z namenom in v upanju, da bo ujel kakšen podvodni posnetek izmuzljivega “morskog čovika”, kot so medvedjicam rekli domačini. 

Invazivna grozdasta kavlerpa (Caulerpa cylindracea) prerašča avtohtone alge v zgor­njih območjih korali­gena, vse do globine 40 metrov. Po njej lazi polž prav tako tujerod­ne vrste, okati morski zajček (Aplysia dactylomela), ki pa se z algo ne hrani. Obe vrsti sta se zaradi segrevanja Sredo­zemskega morja priselili iz tropskih morij.

Da bi uresničil svoj namen, se je povezal z raziskovalko Jasno Antolović, ki vodi združenje Grupa Sredozemna medvjedica in že desetletja z ogromnim zanesenjaštvom preučuje te karizmatične živali. Po njenih ocenah naj bi v Jadranskem morju spet živela oziroma še živi kolonija kakšnih 20 medvedjic, ki pa so verjetno razpršene po velikem akvatoriju. Na nekem sim­poziju je Antolovićeva povedala: “Opazili smo posamezne odrasle medvedjice, ki so bile velike od 2 do 2,5 metra, vendar tudi nekaj manjših, kar nakazuje, da v Jadranu živi sicer majhna populacija teh karizmatičnih živali, v kateri pa so tudi mladi, nedorasli osebki. Kaže, da so se ta lepa in inteligen­tna bitja vrnila v naše morje. Zdaj moramo narediti še več, da ustrezno obvestimo ribiče in izobrazimo domačine ter se na vseh ravneh lotimo varstva teh živali. Pravo delo se šele začenja.” Ravno ona je najzaslužnejša, da se je Furlan kot član njene ekipe lahko potapljal na zavarovanih območjih Lastovske­ga naravnega parka. Njegova prizadevanja so bila vsaj do zdaj neuspešna, toda podvodni posnetki, ki jih je naredil v akvatoriju parka, nam odkrivajo vso divjo lepoto tega podvodnega sveta. Ta morda ni tako ogrožen kakor medvedjice, a se prav tako spoprijema s številnimi težavami.

KORALIGENSKA BIOCENOZA v svoji najraz­vitejši obliki je sicer običajna na številnih strmih podmorskih stenah od Kvarnerskih otokov na severu Jadranskega morja do črnogorske obale na njegovem jugu. Najbolj se razbohoti v globini od 30 do 80 metrov, včasih nekoliko plitveje, seveda pa tudi globlje, vendar je to v Jadranu zaradi ob­like in sestave dna redko. V tej globini je svetlobe že tako malo, da tam preživijo le nekatere vrste rdečih alg, večinoma take, ki so ploščate oblike in imajo steljke prepojene z apnencem. Te alge dajejo osnovo za naselitev številnih pritrjenih živalskih vrst, predvsem spužev, mahovnjakov, plaščarjev in različnih koral, bodisi majhnih z apnenčastim ogrodjem ali onih z izrazito drevesasto ali pahlja­často razrastjo. Telo teh ni utrjeno z apnencem, ampak imajo notranje ogrodje iz organskega ma­teriala. Vsi našteti organizmi, razen alg, se pre­hranjujejo s filtriranjem planktona ali organskih delcev.

V pravi koraligenski biocenozi skoraj ni koščka prostora, ki ne bi bil poseljen, zelo pogosto organizmi naseljujejo površino drugih organiz­mov; tekmovanje za prostor je v tej biocenozi ravno tako pomembno kakor tekmovanje za hrano. V njej je biološka raznolikost zelo velika, vendar mora biti za njen razvoj in obstoj izpolnjenih kar nekaj pogojev, kot so razmeroma majhna osvetljenost bolj ali manj strmih podvodnih sten in previsov, zadostna količina planktona in organskih delcev, s katerimi se prehranjujejo pritrjeni organizmi, in predvsem bolj ali manj stalni temperatura in slanost morske vode ter enakomerna nasičenost s kisikom. Prav zato so podnebne spremembe, ki povzročajo čezmerno zvišanje temperature na območju, kjer uspeva koraligenska biocenoza, za številne vrste te združbe lahko usodne.