Kačji pastirji, bleščeči akrobati

Seveda so drugačni kot takrat, evolucija je v 325 milijonih let, odkar so se pojavili prvi, postorila svoje. “Nekatere vrste so bile tako velike, da bi danes, če bi naleteli nanje, najbrž povzročile vsaj manjši preplah,” pravi dr. Matjaž Bedjanič z Nacionalnega inštituta za biologijo. Eden naših najboljših poznavalcev kačjih pastirjev, reda žuželk, v katerega sodi približno 6300 opisanih vrst, pove, da so imele največje kačjim pastirjem podobne pradavne žuželke premer kril okoli 70 centimetrov. “Danes imajo največje evropske vrste premer kril kakih deset centimetrov, največji kačji pastirji, ki živijo v tropskih predelih, pa še nekaj centimetrov več.” A z njihovo velikostjo se raziskovalci teh žuželk, ki so skoraj brez izjeme vpadljivo bleščeče obarvane, ne ukvarjajo prav veliko. Precej bolj jih zanimajo zanimiva biologija in vedenje, bogastvo vrst in v zadnjih desetletjih, žal, vedno pogosteje tudi ogroženost.

Sicer pa se, kar je za oko nepoznavalca, ki se radovedno ozre za pisano žuželko, nevidno, kačji pastirji delijo na enakokrile in raznokrile. Še zlasti slednji, ki so običajno nekoliko večji in na videz robustnejši, so odlični letalci. Letijo lahko zelo hitro, najhitrejši celo do 50 kilometrov na uro, predvsem pa so izjemni zračni akrobati – krila so oživčena ločeno, zato lebdijo, se navpično dvigujejo in letijo celo vzvratno. Slovenija je, če upoštevamo njeno površino, z vrstami teh okretnih letalcev zelo bogata. Pri nas smo opazili 73 vrst od skupno nekaj več kot 140, kolikor jih živi v Evropi. Nekatere so bile opažene le nekajkrat, na seznam pa se uvrščajo nove. “Ciklamnega telovnikarja smo prvič videli šele pred nekaj leti. To je bolj južna vrsta, ki se zadnja leta vse bolj širi po Italiji in ob jadranski obali, zdaj pa se pojavlja že tudi pri nas,” pove dr. Bedjanič.

Kačji pastirji so dober kazalnik podnebnih in nasploh okoljskih sprememb. Prav zato je omenjeni ciklamni telovnikar na območju Slovenije nova vrsta – vse toplejše podnebje mu je v pomoč pri osvajanju novega življenjskega prostora. “Pri nas opažamo naraščanje števila že prej dokaj pogostih, ekološko nezahtevnih ali bolj toploljubnih vrst, kot so opoldanski škrlatec, modri ploščec, modri kresničar,” pojasnjuje dr. Bedjanič. “Opoldanski škrlatec je bil denimo sredi prejšnjega stoletja znan le iz Istre – še nekaj primerkov so našli v Ljubljani – danes živi povsod po Sloveniji.

To je povezano tudi z novonastalimi habitati, kot so različne mlake in ribniki, primerni za nekatere manj zahtevne vrste.” Kačji pastirji za razvoj nujno potrebujejo vodno okolje, saj ličinke živijo v vodi. Le nekatere specializirane vrste lahko preživijo, če jim je ta na voljo samo mesec ali dva. Druge jo potrebujejo veliko dlje, navadno leto ali več, kolikor traja podvodni razvoj. “Če mokrišča presušijo, preden se razvoj konča, kačji pastirji ne morejo obstati. Tudi odrasle živali potrebujejo širši, primerno strukturiran obvodni habitat, kjer imajo na voljo dovolj plena – komarjev in drugih manjših žuželk, ki jih lovijo v zraku med letom.”

Množičnega izumiranja v Evropi, drugače kot pri številnih drugih žuželkah, še niso zaznali. So pa nekatere endemične vrste, na primer v Grčiji in na Pirenejskem polotoku, ki sta vse bolj sušna, že močno ogrožene. Tudi pri nas je kar okoli deset vrst, ki jih odonatologi v zadnjem desetletju niso več opazili in obstaja bojazen, da so regionalno izumrle. Izginjanje in uničenje stoječih voda je za te bleščeče žuželke največja nevarnost. Ribniki in mlake, ki jih pri nas v zadnjih 20 letih urejamo na vrtovih in drugod, so načeloma dobrodošli – ne pa nujno. “Danes imamo ribnikov in mlak več, kot smo jih imeli kadarkoli, težava pa je, da so si podobni kot jajce jajcu. Med njimi ni nobene raznolikosti, prav tako niso prepuščeni naravnim procesom, saj so po navadi skrbno negovani, ličinke kačjih pastirjev pa pogosto končajo v želodcih rib, naseljenih v njih. Nekatere prilagodljive vrste, tako imenovani generalisti, se tudi tu kar dobro znajdejo, bolj specializirane pa ne. Poleg rib sta težavi strukturna siromašnost teh vodnih teles in košnja obvodne vegetacije, kjer posedajo odrasle živali.” Težava je tudi raba pesticidov – če se zaradi nje zmanjša število žuželk, s katerimi se kačji pastirji hranijo, se jim slabo piše. Vrste, ki so bolj vezane na posamezna vodna okolja, na primer barja, kraške mlake brez rib ali rečne mrtvice, imajo še večje težave, saj je njihovih bivališč vse manj.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.