SUDANSKA MANEKENKA Alek Wek se je novembra 1997 pojavila na naslovnici ameriške izdaje revije Elle. Fotografijo je posnel kreativni direktor te revije, Francoz Gilles Bensimon. Kakor je v modni panogi pogosto, je bila produkcija globalna.Wekova z žametno ebenovinasto poltjo in zgolj slutnjo afro pričeske je pozirala pred popolnoma belim ozadjem.
Nosila je preprost bel suknjič Giorgia Armanija, ki se je tako rekoč zlil z ozadjem. Ona sama pa je bila zelo dobro vidna. Stala je postrani, gledala pa neposredno v objektiv. Na obrazu, ki ga niso toliko določali ploskve in koti kot nežne in široke krivulje ter izrazito afriške poteze, ji je igral ljubezniv nasmešek. Bila je utelešenje vsega, kar tradicionalno dekle z naslovnice ni bilo. Več kot 20 let po tem, ko je bila njena fotografija objavljena na naslovnici revije Elle, se opredelitev lepote še vedno vse bolj širi in zdaj so vanjo zajete tudi temnopolte ženske, ženske s čezmerno telesno težo, ženske z vitiligom, plešaste ženske, ženske s sivimi lasmi in gubami.
Počasi se vzpostavlja kultura vseobsegajoče lepote. Kultura, v kateri je vsak dobrodošel. Vsak je lep. Idealizirano različico slehernika vidimo na straneh revij in na pariških modnih brveh.Postali smo dovzetnejši za različne tipe lepote, ker so ljudje to zahtevali, ker so za to protestirali in izkoristili sijajno priložnost, ki jo ponujajo družabna omrežja, ter tistim, ki razsojajo o lepoti, skušali zbuditi občutke sramu in jih tako pripraviti, da bi širše odškrnili vrata, pred katerimi stražijo.Wekova je utelešala nov pogled na lepoto, odliko, ki jo vseskozi pripisujemo ženskam.
Lepota je že od nekdaj merilo njihove družbene vrednosti; je tudi orodje, ki ga je mogoče uporabiti in z njim manipulirati. Ženska za nič na svetu ne sme dovoliti, da bi šla njena lepota v nič; nekaj takega so ljudje trdili v preteklosti, ko je bila prihodnost ženske še odvisna od tega, kako dobro se je poročila. Hotenja in zmožnosti njenega moža so morali biti prav tako imenitni kot njene lepe poteze.Lepota je kajpada stvar kulture. Kar ena skupnost občuduje, drugo pušča hladno oziroma jo nemara celo odbija. Kar se zdi enemu človeku neustavljivo privlačno, bo pri drugem deležno le brezbrižnega skomiga z rameni. Lepota je nekaj osebnega. A obenem tudi univerzalnega. Nekatere ženske veljajo za lepe po vsem svetu – te določajo standard.
Kar nekaj generacij smo lepoto povezovali z vitko postavo, bujnim oprsjem in ozkim pasom. Čeljustni lok je moral biti izrazit, ličnice visoke in izstopajoče. Nos ozek. Ustnice polne, vendar ne pretirano. Oči, po možnosti modre ali zelene, velike in jasne. Lasje so morali biti dolgi, gosti in valoviti – še najraje svetli. Zaželena je bila simetrija. Mladostni videz pa tako ali tako.