Od sočutnih podgan do ogorčenih opic – nekatere živali so sposobne prav tako zapletenega čustvovanja kot človek.

Že osem let imamo pri hiši psa Charlieja – krvosledca, ki presenetljivo slabo zaznava vonje. Veselo me pozdravi vsakič, ko se vrnem domov, tudi če sem samo na hitro skočil v trgovino. Kadar se smejim, slišim, kako v sosednji sobi z repom udarja po tleh; tudi če me ne vidi, se veseli skupaj z mano. Ko se usedem zraven njega na kavč in ga objamem, pa kljub tej očitni navezanosti večkrat vprašam ženo: “Misliš, da me ima rad?”
“Da, da!” odgovori le rahlo razdraženo, ker je prijazna, kajti to jo res pogosto sprašujem. Tako pogosto, da je postalo že skoraj obred. Sprašujem se, ali si Charlie kaj misli o tem. Ko ga gledam, kako se sonči na verandi, se mi postavi resnejše vprašanje: Kako zelo so misli živali podobne človeškim? Imajo drugačne misli, čustva in spomine, kot jih imamo mi?
Ljudje se še vedno štejemo za izjemna bitja, ki se bistveno razlikujejo od drugih živali, čeprav so strokovnjaki v zadnjega pol stoletja zbrali dokaze o inteligenci številnih živalskih vrst. Novokaledonske vrane obrezujejo vejice, da so primerne za bezanje ličink žuželk iz drevesnih debel. Hobotnice rešujejo uganke in svoje bivališče zaščitijo tako, da pred vhod naložijo kamenje. Ne dvomimo več, da imajo številne živali zavidanja vredne umske sposobnosti. Toda ali so kaj več kot le izpopolnjeni avtomati, katerih edina cilja sta preživetje in razmnoževanje?
Vse več vedenjskih raziskav skupaj z naključnimi opažanji v divjini – na primer orke, ki je več tednov potiskala naokrog mrtvega mladiča – razkriva, da imajo številne vrste precej več skupnega z ljudmi, kot smo mislili doslej. Sloni žalujejo. Delfini se z igro zabavajo. Sipe se značajsko razlikujejo. Zdi se, da se krokarji odzivajo na čustvena stanja vrstnikov. Številni primati sklepajo trdna prijateljstva. Pri nekaterih vrstah, kot so sloni in orke, starejši prenašajo znanje oziroma pridobljene izkušnje na mlajše. Nekatere druge vrste, med njimi tudi podgane, so sposobne empatije in prijaznosti.

Ta nastajajoča predstava o čutenju in bogatem čustvovanju presenetljivo raznolikih živalskih vrst pomeni nekakšen kopernikanski obrat v človekovem pogledu na druga bitja na planetu. Še pred približno tremi desetletji živalski um ni veljal za temo, vredno znanstvenega raziskovanja. “Živalska čustva – no, to je bilo samo za romantike,” se spominja Frans de Waal, etolog z Emoryjeve univerze, ki je vse življenje preučeval vedenje primatov. Bil je eden prvih zagovornikov obstoja živalske zavesti. Pravi, da so pred nekaj desetletji strokovnjaki začeli priznavati, da so nekatere vrste čuteče, vendar so trdili, da njihova izkustva niso primerljiva s človeškimi in zato niso pomembna.

Igra ne prinaša nobene neposredne koristi,
zato se zdi verjetno, da se živali igrajo,
ker jim to prinaša zadovoljstvo in bogati njihovo čustveno življenje.

Krokarji imajo zavidanja vredne kognitivne sposobnosti, vendar kažejo tudi vedenje, ki razkriva še eno plat njihove inteligence: empatijo. Bugnyar je za doktorsko disertacijo pred leti preučeval njihovo vedenje in opazil, da je po prepiru dveh ptic tretji krokar, ki je bil priča dogodku, tolažil poraženca. Ko sem znanstvenika obiskal v njegovi pisarni, mi je pod pogledom nagačenega krokarja na steni – dobil ga je za poročno darilo – opisal značilen prizor. “Posameznika se spopadeta. Napadalec žrtev nekaj minut preganja naokoli, dokler preganjana ptica nazadnje ne pobegne v kot, tam obtiči in se trese,” mi je pripovedoval. “Drugi krokarji so zelo vznemirjeni, letajo naokoli in krakajo, nato pa eden od njih prileti k žrtvi, ne neposredno k njej, ampak v njeno bližino.” Ta krokar se s prijaznimi klici približuje žrtvi, dokler se ji ne približa na dotik.

Če se žrtev odmakne, tolažnik vztraja. “Po nekaj minutah ji že s kljunom nežno neguje perje.” Bugnyar je dokumentiral 152 takih srečanj. S sodelavko Orlaith Fraser sta ugotovila, da so krokarji, ki so izkazovali podporo, žrtve po navadi dobro poznali. Raziskovalci so tolažilno vedenje že prej opazili pri šimpanzih in bonobih, Bugnyarjeva raziskava pa je bila ena prvih, ki so ga odkrile pri pticah.

Strokovnjaki so pojav podrobneje raziskali s poskusi s podganami. Med enim od njih (zasnovala ga je Inbal Ben-Ami Bartal, nevroznanstvenica z Univerze v Tel Avivu) je bila podgana zaprta v prozorno plastično cev z luknjami. Cev je imela vratca, ki jih je bilo mogoče odpreti samo od zunaj. Raziskovalci so jo postavili v kletko z drugo podgano, ki se je lahko prosto gibala. Žival v cevi se je zvijala, da bi pobegnila. Njeno stisko je opazila druga podgana, začela krožiti okoli cevi, jo grizljati in praskati pod njo. Po nekaj poskusih je prosta podgana ugotovila, kako odpreti vratca. Ko se je naučila te zvijače, je vedno takoj osvobodila ujeto vrstnico. Toda to ustrežljivo vedenje je odvisno od tega, ali podgana, ki ni zaprta, čuti sorodstvo z zaprto živaljo. Svobodna podgana, ki je odrasla z drugimi podganami istega genetskega tipa, bo pomagala ujeti vrstnici tega tipa, tudi če je ta neznanka. Če pa je ujeta podgana drugega genetskega tipa, ostane svobodna podgana brezbrižna do njene stiske in je ne izpusti na prostost. In če podgana iz enega genetskega tipa odrašča s podganami drugega tipa, pomaga le živalim tega drugega tipa, tudi če jih ne pozna, za stisko podgan svojega tipa pa se ne zmeni. “Torej ni bistvena biološka podobnost,” pove Ben-Ami Bartalova. “Gre za to, da imaš rad tistega, s katerim živiš. Za to, da imaš družino in veš, da je to tvoja družina.”

Kako bogato je čustveno življenje živali, ki živijo v socialnih skupinah tako kot ljudje? Antropologinja Sarah Brosnan z Državne univerze v Georgii opravlja poskuse, s katerimi skuša pokukati v misli opic kapucink. Popeljala me je po raziskovalnem poslopju, v katerem živi šest skupin kapucink. Vsaka ima svojo zunanjo ogrado iz žičnate mreže, kjer se opice zadržujejo večino dneva – tam se hranijo, negujejo in igrajo. Bilo je sredi popoldneva in osebje je ravno končalo razdeljevanje hrane. Od vse hrane, ki jo kapucinke dobijo, imajo najraje grozdje. Brosnanova je to uporabila pri pripravi poskusa, s katerim je želela dobiti vpogled v njihovo čustveno življenje. Kapucinki je dala drugo ob drugo v prostora, ločena z žično mrežo, in se z njima igrala. V igri, ki sta se je hitro naučili, sta morali Brosnanovi izročiti “žeton” – majhen predmet, na primer kos lesa – da sta dobili nagrado.

Včasih je Brosnanova obe nagradila s kosom kumare, ki jo imajo opice približno tako rade kot otroci mlečno kašo. Drugič je eni kapucinki ponudila rezino kumare, drugi pa grozdje. V tretjem primeru je bila v poskus vključena samo ena kapucinka. Brosnanova je to osamljeno opico nagradila s kumarico, vendar je vsakič, ko je to storila, v sosednji prazni prostor položila grozdje. Kadar sta obe opici dobili koščke kumare, sta jih brez pritoževanja pojedli. Če pa je ena opica kar naprej dobivala grozdje, se je tista, ki se je morala zadovoljiti s kumarami, vidno razburila. Kumaro je spustila na tla ali jo vrgla proti Brosnanovi. Očitno je bila nepravičnost – ali neenakost – zanjo prevelik zalogaj. Pri poskusu z eno samo opico, ki je videla, da se v sosednjem oddelku kopiči grozdje, je žival sprva zavračala kumare, vendar jih je sčasoma spet začela jesti. “Zdi se torej, da jih moti predvsem neenakost,” pravi Brosnanova.

Ta raziskava kaže, da pričakovanje pravičnosti – in občutek nejevolje, kadar ni izpolnjeno – verjetno ni značilno samo za ljudi.