Kako preprečiti pandemije

Se bomo tistega, česar smo se naučili, spomnili tudi, ko bo nevarnost minila?
Česa smo se naučili iz zgodovine?
Kaj to pomeni za nas danes?

KOSTNICO  V SEDLECU  NA ČEŠKEM  KRASIJO KOSTI 30.000 ŽRTEV KUGE IZ 14. STOLETJA.
Kostnico  v Sedlecu na češkem krasijo kosti 30.000 žrtev kuge iz 14. stoletja.

V nedeljo v začetku marca, ko se je izbruh covid-19 z veliko hitrostjo širil po planetu, je kuter ameriške obalne straže Pike rezal visoke valove na poti do Grand Princess, ladje za križarjenje, ki je čakala 23 kilometrov pred obalo Kalifornije. Kuter je prevažal medicinsko ekipo za krizne razmere, da bi ločila bolne od domnevno zdravih med 3500 ljudmi na krovu in jih pripravila za prevoz na kopno. Z ekipo na Piku je bil tudi Michael Callahan, specialist za nalezljive bolezni z več desetletji izkušenj iz “žarišč” po svetu, in je, kot pravi, “zelo nejunaško” bruhal. 

Michael Callahan

Malo pred sončnim zahodom se je Pike približal izkrcevalni barki, ki so jo spustili z Grand Princess. Sedem­inpetdesetletni Callahan in člani nje­gove ekipe, ki jim je bilo po razburkani plovbi še vedno slabo, so bili v polni opremi za zaščito pred biološkimi nevarnostmi zdaj poleg tega še napol gluhi in slepi. Drug za drugim so skočili najprej s kuterja na barko, in potem ko je ta butnila ob trup 57 metrov visoke turistične ladje, še na lestev ter se povzpeli na krov, da bi začeli svoje delo. V tistem hipu se je tudi ves svet pripravljal za skok v neznano. Oziroma, natančneje, v pozablje­no.

Epidemije že od nekdaj pestijo ljudi, pandemije pa vse od takrat, ko smo se razširili po vsem svetu. Dale so nam pomembne poduke, a si jih – zaradi izčrpanosti in olajšanja, ko je nevarnost minila – nismo zapomnili. Žal.

Nove pandemije, kot je covid­19, nas na poseben način opozarjajo, kako zlahka okužimo drug drugega, zlasti svoje najdražje. Kako nas strah pred okužbo razdvaja. Kako zelo nas lahko osamitev potre, pa vendar morajo oboleli pogosto umirati v trpljenju in sami. Predvsem pa nas je nova epidemija opomnila, kako zelo smo že od nekdaj odvisni od majhne sku­pine pogumnih ljudi, kot je Callahan, ki tvegajo življenje v boju proti boleznim.

Ti ljudje so pogosto preveč nepopolni, preveč človeški, da bi se prilegali tradicionalnemu kalupu junaka. Ob preteklih pandemijah so bili to navadno posamezniki, ki se niso menili za uveljavljena stališča, ampak so se učili iz majhnih, na videz nepomembnih znamenj ali pa so bili pripravljeni prisluhniti nepričakovanim glasovom. Predvsem pa se niso bili pripravljeni slepiti, da se to, kar se je zgodilo tam, v neki revni soseski bogu za hrbtom, ne more prav tako zgoditi tudi tukaj.

Potniki se zbirajo na krovih Grand Princess, ko se 9. marca pripravlja na pristanek v Oaklandu v Kaliforniji. Ker oblasti niso dovolile vplutja, je morala ladja več dni krožiti pred obalo; nazadnje je bilo več kot 100 potnikov in članov posadke pozitivnih na covid-19. Po pristanku se številni člani posadke niso mogli vrniti domov.
GABRIELLE LURIE, SAN FRANCISCO CHRONICLE VIA GETTY IMAGES

Iskanje zdravila

Od inokulacije do vakcinacije
Cotton Maher

Na predavanju v Bostonu v začetku leta 1721 je Cotton Maher, ognjeviti puritanski pridigar, napovedal, da prihaja “angel pogube”, strašna bolezen, ki se bo zgrnila nad mesto. Anglija je že bila v njenem primežu. Novi svet je njene srhljive posledice občutil že prej, saj so se izbruhi v nepredvidljivih valovih pojavljali že 200 let, povzročali paniko in trpljenje med priseljenci ter iztrebili cele kulture staroselcev. Toda od zadnje epidemije v Bostonu je minilo 19 let, ravno prav časa, da je zrasla nova generacija žrtev.Ko so se pojavile prve svetlo rdeče pike, si še lahko upal, da so samo ošpice. Toda potem so se pike spremenile v mehurčke, napolnjene s tekočino, in oblikovale vulkanske otočke na koži. Na stotine jih je prekrilo oči, dihalne poti, vse telo, da

je vsak vdih postal muka. Iz gnojnih mehurčkov je zaudarjalo po gnilem mesu. Preživeli so pogosto ostali slepi, pohabljeni ali iznakaženi. Tistega aprila so se črne koze tiho prikradle v bostonsko pristanišče.

Najprej so ljudje prezrli izbruh, zelo podobno, kot se je zgodilo v našem času. Toda v začetku leta 1721 so dale črne koze zahodnemu svetu močan nov poduk: ljudje lahko preprečimo pandemične bolezni. Lahko jih zajezimo, in če imamo voljo, včasih celo izkoreninimo. Tisto leto so se v Bostonu v boj spustili trije nepričakovani junaki: mož po imenu Mather, v Afriki rojeni suženj Onesimus ter zdravnik in kirurški izumitelj Zabdiel Boylston. Najbolj presenetljiv med njimi je bil Mather, nadut, čustveno nestabilen mož s težavnim značajem, ki se ga je še vedno držal mračen sloves, da je bil prav on gonilna sila v ozadju lova na čarovnice v Salemu pred 29 leti.

Toda zdaj se je zdelo, kot da se je Mather vse življenje pripravljal na ta trenutek, da bi se odkupil. Že od otroštva se je zavzeto posvečal naravoslovju in medicini in nedvomno je bil tudi osebno prizadet: pokopal je dve ženi in 13 od svojih 15 otrok, številne zaradi nalezljivih bolezni. Zato je prebiral britanske znanstvene revije in preučeval indijanske zdravilne pripravke. In pozorno je prisluhnil, ko mu je njegov “služabnik” Onesimus, “precej inteligenten poba”, povedal, kako so v Afriki preprečevali črne koze, ter mu pokazal brazgotine, ki mu jih je pustila ta metoda. Podrobnosti o njej so krožile tudi v Angliji, predvsem na podlagi poročil iz Turčije.

Kolera spremeni mesta

Javni vodovod in kanalizacija
Edwin Chadwick

Ljudje so bili naslednji velik poduk o zajezitvi pandemij pripravljeni spre­jeti samo zato, ker je bila bolezen ena najstrašnejših, kar so jih doživeli. Ko je ta nadloga leta 1817 izbruhnila v mestu Jessore, ki je zdaj del Bangladeša, je njena silovitost pre­tresla celo tamkajšnje ljudi, ki so njene grozote poznali iz preteklih izbruhov.

“Napad je bil tako nepričakovan in strahovit,” je zapisal okrožni uradnik, da so pretreseni prebi­valci “množično bežali na podeželje, ker je bil to edini način, da so ušli sicer neizbežni smrti”.

V vsega nekaj tednih je samo v tem okrožju umrlo 10.000 ljudi. Zaradi cvetoče krajevne in kolonialne trgovine se je novi izbruh širil po kopnem in čez oceane ter prerasel v pandemijo. Bralci so lahko na naslovnicah časopisov spremljali, kako ta strah vzbujajoča bolezen prihaja vse bliže.

A najhuje ni bilo to, da je pomorila polovico okuženih, in to strašno hitro. Posebno grozo je vzbujal način, kako so umrli. Nekdo, ki je bil še malo prej videti povsem zdrav, je v naslednjem hipu dobil silovi­to drisko in začel nezadržno bruhati. Sledila je nepotešljiva žeja. Mišice so grabili krči. Dihanje je postalo obupno hlastanje za zrakom. Žrtve so umrle pri polni zavesti, s široko razprtimi očmi, medtem ko je iz njih še vedno teklo, kot da bi se jim vsa notranjost utekočinila.

Sedanjost

Ko se je specialist za nalezljive bolezni Michael Callahan zgodaj marca povzpel na krov Grand Princess, je bil že prekaljen borec proti pandemiji covid-19. Že januarja so mu kolegi strokovnjaki začeli pošiljati poročila o porajajočem se virusu v Wuhanu na Kitajskem. Videl je bolnike v Singapurju, ko je bolezen prodrla tja, in je predstavnike ameriške vlade v Washingtonu obvestil, kje bi se lahko pojavila v naslednjih dneh in tednih. Pomagal je evakuirati ladjo za križarjenja v Yokohami na Japonskem in je nato zdravil prve žrtve, ko se je bolezen razširila v Boston v Massachusettsu, kjer dela kot zdravnik v splošni bolnišnici.

Med delom in nujnim reševanjem težav zaradi pomanjkanja ventilatorjev je videl, kako je bolezen razkrila svojo “izredno kužnost” in sposobnost, da čaka “kot majhna tiha pametna bomba v vaši skupnosti”, dokler ne najde žrtev “in jih kratko malo pokosi”. “Ko sem videl svojega petstotega bolnika, me je zmrazilo,” pripoveduje Callahan. “To je speči ubijalec.”

Callahan je že nekaj desetletij znan obraz na frontnih črtah boja proti epidemijam po svetu in je sodeloval pri zatiranju ebole, sarsa, H5N1 ter vrste drugih smrtonosnih bolezni. Je eden od strokov­njakov, ki pridejo na prizorišče novih izbruhov in za katere sam pravi, da “so energični, hitro ukrepajo in jedrnato govorijo”. V telefonskem pogovoru za ta prispevek je na vprašanja odgovarjal izčrpno, poglobljeno in z energičnim preskakovanjem med medicinskim in zemljepisnim svetom.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!