Zemlji v bran, za ceno življenja.

Luis Manuel Salamanca je s težavo lovil ravnotežje v prtljažnem prostoru razmajanega pokritega poltovornjaka. Trdno se je oprijemal nosilcev strešne ponjave, medtem ko je vozilo drvelo po vijugastih andskih stranskih cestah. Da­nilo se je in Nudo de Almaguer – gmota rodovitnih kupolastih gora v jugozahodni Kolum­biji, imenovana tudi Kolumbijski masiv – se je tistega 22. maja 2018 prebujal v nov dan.Ko se je megla dvignila, sva na bližnji jasi zagle­dala žensko, ki je molzla debelo kravo. Rdeče­beli avtobusi, na katerih se je trlo šolarjev, so na ozkih cestah tekmovali za prednost s konjskimi vpre­gami in tovornimi mulami. Več kot 200 metrov niže si je reka Magdalena utirala pot skozi strmo, smaragdno zeleno sotesko, v katero so z vseh strani padali slapovi.Namenjena sva bila v Quinchano, ki se skriva v zelenih, z meglicami zastrtih hribih depart­maja Huila in v kateri živi kakih 90 družin.

Na območju, znanem po gojenju kave in iskanju nafte, izvira več pomembnih rek. V Quinchani je tudi izhodišče poti, ki vodi do manjše skup­nosti, imenovane La Gaitana, in tamkajšnjega arheološkega najdišča, kjer so odkrili celo vrsto predkolumbovskih predmetov. Med njimi velja omeniti predvsem veličastne megalite, kamnite upodobitve božanstev, in grobove iz obdobja od 1. do 8. stoletja. Območje je postalo širše znano prav s ponovnim odkritjem teh kamnov leta 1942. Salamanca je poklicno pot posvetil preučevanju in ohranjanju te zgodovine. Mož pri štiriinšestde­setih je bil eden od najbolj priznanih kolumbijskih antropologov. Govoril je tiho in skrbno izbiral besede, s prijaznim izrazom na obrazu pa je znal ogreti sogovornikovo srce.

Obiskal sem ga v času, ko je Kolumbija po pol stoletja oboroženih spopadov preživljala težavno prehodno obdobje. Potoval sem vzdolž reke Mag­dalene, najpomembnejšega vodotoka z bogato zgodovino, ki v dolžini več kot 1500 kilometrov vijuga skozi osrčje te južnoameriške države. Na poti sem srečal celo vrsto ljudi, katerih delo je podpiralo krhki mir na njenih bregovih. Sredina leta 2018 je bila obdobje tega krhkega miru, ki pa vseeno ni trajal.

“Bolje je oditi pred dežjem,” je rekel Salaman­ca in se ozrl proti oblakom, ki so se zbirali nad dolino. Ko sva z žvižgi ustavila camioneto, je bila že prepolna potnikov, tako da nama ni preostalo drugega, kot da se čvrsto oprimeva nosilcev v prtljažnem prostoru. “Bolje je oditi pred dežjem,” si je tiho ponavljal.Najbolj znani artefakti na območju masiva so sijajni megalitski kipi v arheološkem parku, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Park, ki se ponaša s skrbno negovanimi tratami in s pe­skom posutimi potkami, se razprostira v bližnjem občinskem središču San Agustín. V njem si je mogoče ogledati velikanske, pokonci postavljene kamnite plošče. Vanje so vklesane upodobitve človeku podobnih kuščarjev in opic, ki kraljujejo nad čudovitim razgledom po okoliških gričih.

Ko se človek sprehodi po lično urejenih potkah parka v San Agustínu, se počuti, kakor da bi prišel v živalski vrt kamnov. La Gaitana je nekaj po­vsem drugega. Najdišče je skrito na pobočju gore, pot do njega pa že več desetletij prerašča bujno rastje. Vstop v Quinchano je bil dolga desetletja prepovedan, saj je pot iz nje vodila neposredno v koridor, po katerem je potekala trgovina z mamili in so ga nadzorovali gverilci.Revolucionarne oborožene sile Kolumbije, na kratko FARC, katerih pripadniki so bili privrženci marksizma, so več kot pol stoletja bíle bitko s kolumbijsko državo. V spopad so se sčasoma vključile še druge levičarske milice, desničarske paravojaške skupine, narkokarteli in ameriška vojska, zato so bila obsežna območja pragozda in drugih odmaknjenih predelov nevarna ne le za obiskovalce, ampak tudi za domačine. V spopadih je življenje izgubilo skoraj 270.000 ljudi, 81.000 jih pogrešajo, kar 7,4 milijona pa jih je moralo zapustiti domove.

Mirovni sporazum, podpisan v Havani leta 2016, naj bi vse spremenil. Borci oboroženih sil FARC so privolili, da bodo odložili orožje, država pa se je zavezala, da jim bo pomagala pri ponovnem vključevanju v družbo. Kot najpomembnejše je vlada obljubila, da bo vzpostavila oziroma izboljšala javne storitve na kmetijskih območjih, ki so bila v preteklosti pod nadzorom gverilcev. Upati je bilo, da se bodo nekdanja območja spopadov ponovno odprla za obiskovalce, s čimer bi tudi domačini dobili nove priložnosti. A zaradi koristi, ki so se obetale od dotlej nedotaknjenih naravnih virov, so ta območja plačala visoko ceno. Tja so prišli iskalci zlata, rančarji in preprodajalci mamil. Domačini, ki so se drznili postaviti za svojo zemljo in kulturo, so postali njihove žrtve. Po podatkih nepridobitne organizacije INDEPAZ, Inštituta za razvoj in mirovne študije s sedežem v Bogoti, je bilo od podpisa mirovnega sporazuma leta 2016 umorjenih že 1297 voditeljev kolumbijskih skupnosti, med njimi precej pripadnikov staroselskih skupnosti in Afrokolumbijcev, ki so branili zemljo oziroma so želeli zavarovati okolje.

“Način, kako umori potekajo, tip voditeljev, ki so žrtve, in kraji, kjer se to dogaja, kažejo, da gre za sistematično ravnanje,” je povedal Leonardo González iz organizacije INDEPAZ. Sistematično in pogosto. Po podatkih londonske organizacije Global Witness, ki se ukvarja s preiskavami, povezanimi z okoljem in človekovimi pravicami, je Kolumbija leta 2020 že drugič zapored obveljala za najnevarnejšo državo na svetu za okoljske aktiviste. Skoraj natanko leto po tem, ko sem spoznal Salamanco, je tudi antropolog postal ena izmed teh žalostnih žrtev. Enajstega maja 2019 so ga ustrelili in ga mrtvega pustili pred vrati domače hiše.