V BOLGARIJI OHRANJAJO POGANSKO IZROČILO, KI USTVARJA MOST MED ČLOVEŠKIM IN DUHOVNIM SVETOM TER TAKO PREGANJA ZLO IN PRINAŠA BLAGINJO IN TRDNO ZDRAVJE.

“Na stotine jih je bilo. Edini zvok, ki ga je bilo slišati, pa je bilo pozvanjanje zvoncev,” se spominja Evo Dančev. “neverjetno divje in prvinsko je bilo.” Hrupna množica v zastrašujočih maskah je poskakovala, plesala in krilila z rokami. Zvonci so doneli in motili vsakdanji življenjski ritem. Dogajalo se je v senci prestolnice Sofije, v mestu Pernik, ki vsako leto januarja gosti praznik surova, eno najveličastnejših evropskih slavij v maskah, uvrščeno tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Tradicija karnevalov v maskah je v Bolgariji globoko zakoreninjena. Podobna zimska praznovanja potekajo tudi drugje v Evropi – užgavėnės v Litvi, mazopust na Češkem, busójárás na Madžarskem, capra v Romuniji, kurentovanje v Sloveniji – vsak s svojimi značilnostmi, kostumi in obredi.

Maske, znane iz bolgarskega ljudskega izročila, predstavljajo različne like, ki imajo vsak svoje ime, vse skupaj pa so znane pod imenom kukeri. Kukeri begajo in zabavajo opazovalce, nasto­pajoči pa spoštujejo in z veseljem negujejo to tradicijo, s katero ohranjajo stari poganski obred. Cenjene tradicionalne vaške maškarade in prav tako sodobna slavja, ki simbolizirajo preobrazbo in prenovo, pritegnejo tudi prebivalce mest. Ti se leto za letom vračajo na domove prednikov, da si nadenejo masko in se udeležijo nastopa.Fotografa Eva Dančeva, ki je še pred kratkim živel v mestu, je prevzelo nezemeljsko razpo­loženje v Perniku. Kukeri utelešajo močno vez med človekom in naravo, to pa je tudi tematika njegovega dela in prav narava ga je nazadnje zvabila, da se je preselil na podeželje in spremenil način življenja. Tako se je začelo fotografovo popotovanje po Bolgariji z namenom predsta­viti bogastvo in pestrost njenih tradicionalnih mask – in ljudi za njimi.

Koze so pomembni liki v pokrajini okrog Rile, najvišje gore v Bolgariji. Koze, poimenovane po mestu Kalofer, so krajevne dolgodlake pasme – čim daljšo dlako imajo, tem dragocenejša sta njihov kožuh in kostum. Dlako, navadno sprijeto v šope, razčešejo z eno samo iglo, šop za šopom, da je za kostum gladka in sijoča.

Vsi nastopajoči se skrivajo za masko. Kostum jim omogoča prehajanje med dvema svetovoma: resničnim in domišljijskim, med svetom živih in mrtvih, med preteklostjo in prihodnostjo. Klasične maske, ki jih nosijo kukeri, so izdelane iz živalske dlake, rogov, zob in peres, nekatere pa so izrezljane iz lesa ali celo naslikane nepos­redno na obraz nastopajočega. Maska “človeku odvzame identiteto in iz njega naredi nadna­ravno bitje, ki lahko vstopi v svet duhov in se sporazumeva z njimi,” pojasni Dančev.Kostumi, ki so v različnih pokrajinah različni, so lahko zastrašujoči ali smešni: upodabljajo živali, pošasti, hudiče ali človeške like, kot so neveste in ženini, zdravniki in medicinske sestre, dedki in babice. V zahodnih pokrajinah so kukeri znani tudi pod imenom survakari in so oblečeni v živalske kožuhe ali oblačila, sešita iz barvitih krp. V vzhodni Bolgariji nosijo tunike. Nekateri kukeri imajo lesene meče, pastirske palice ali metle, vsi pa nosijo pas z zvonci različne veli­kosti – po ljudskem verovanju ima njihov zvok moč očiščevanja in omogoča prehajanje med svetom živih in svetom mrtvih.

Dančev želi na portretih prikazati to preha­janje, zato portretirance postavlja v naravo, saj pravi, da tudi maske in obredi “črpajo navdih iz divjine”. Ozadje na njegovih fotografijah za­brisuje mejo med resničnostjo in nadnaravnim. Skrivnostnost še poveča osvetlitev, ki ustvari čaroben, nezemeljski vtis. “Ne želim le dokumentirati običaje, ampak tudi zbuditi občutek, da ta bitja živijo v svojem duhovnem svetu.”Na nekem drugem praznovanju, starčevati v mestu Razlog, je Dančev za fotografiranje zbral skupino maškar – tam jim pravijo čauši ali varuhi. Kostumi iz kozje dlake in maske na fotografiji delujejo mogočno in grozeče na ozadju zasneženega pašnika in z oblaki prekritega neba. Sodobnejše – nekateri bi morda rekli privlačnejše – krznene kostume iz dolge dlake tradicionalisti zavračajo, kot pravi Dančev. “Čaušu ni treba biti lep,” je fotografu povedal nastopajoči Plamen Hadžiev. “Biti mora grozljiv!”

“OBISKUJEM DOMOVE svojih upodobljencev v vasicah po državi,” pove Dančev, “večinoma pozimi – od januarja do aprila, ko so kukeri dejavni.” Takrat opravljajo svoje obrede.Obredi zaznamujejo prihod pomladi in poletja v ciklu smrti in ponovnega rojstva. Pri opisovanju izvora tega izročila vaščani navajajo isto stvarjenjsko zgodbo: v času duhovnih slavij se nebo in zemlja združita in duše umrlih se potikajo po kraljestvu živih. Ljudje so morali zavarovati svoje vasi, vrtove, hiše in njihove prebivalce pred zlimi silami, pravijo. To izročilo prenaša brezčasno sporočilo o črpanju moči za preživetje v težkih časih, kot je zima.Danes si nastopajoči nadenejo kostume bolj zato, da prikažejo značaj svojega lika in edinstvene običaje domače vasi. Obredje je, tako kot maske, v različnih mestih in pokrajinah različno. V zahodni Bolgariji skupine nastopajo od božiča do praznika svetih treh kraljev, v obdobju, znanem kot “nečisti dnevi”, ko naj bi se naokoli potikali zli duhovi. Na vzhodu so kukeri dejavni tik pred začetkom posta. Pri obredu so nekdaj lahko sodelovali izključno mladi neporočeni moški, zanje je bil zrelostni preskus – za sprejetje med odrasle in kot dokaz pripravljenosti na zakonsko življenje. Zdaj v sprevodih sodelujejo ljudje vseh starosti in spolov, da vasem zagotovijo rodovitnost in plodnost ter prenovo. Hodijo od hiše do hiše in izvajajo visoke skoke, da pospešijo rast posevkov. Z lesenimi meči se dotikajo žensk, s tem simbolizirajo spolni odnos in zagotavljajo plodnost. Drugi, oblečeni v medveda, simbol obilja in zdravja, pa se pretvarjajo, da tacajo po gostiteljih, ki ležijo na tleh, saj naj bi jim s tem prinašali srečo. V vzhodnih pokrajinah je vrhunec praznovanja obredno oranje polj in sejanje, v zahodni Bolgariji pa svatba. Nazadnje se vsi zberejo na vaškem trgu okrog kresa, ki naj bi poskrbel za očiščenje od zla.

Kukeri, stebri ohranjanja izročila in mojstri maskiranja, so se stoletja prilagajali političnemu in družbenemu plimovanju. Njihove maske in nastopi so most med izročilom in posodobitvami, ki jih ohranjajo pri življenju.Bolgarska pravoslavna cerkev kukere še vedno zavrača kot “poganske in hudičeve”, toda resnično so jih ogrozile razmere po drugi svetovni vojni, ko je Bolgarija postala del vzhodnoevropskega bloka. Komunistični režim pod sovjetskim vplivom je nasprotoval obredju, ki ga je imel za versko in neskladno s socialističnimi ideali. Toda v nekaterih vaseh so ga ohranili tako, da so ga zakrinkali s socialističnimi temami. V neki vasi ob meji s Turčijo so kukeri namesto tradicionalnega obreda oranja in sejanja uprizarjali protiturško igro Obešenje Vasilija Levskega. Noben krajevni partijski sekretar si ne bi upal prepovedati obreda, kritičnega do zaveznice zveze Nato in nasprotnice Sovjetske zveze. Drugod so sodelujoči maskam dodali proletarska gesla in portrete komunističnih voditeljev. Vprašanje je bilo, ali portreti voditeljev odganjajo zle sile – ali pa so voditelji sami tako grozni, da zbujajo strah v vseh –, o odgovoru nanj pa so vsi samo ugibali; to je bil prikriti izraz ironije in humorja. Toda pomembno je bilo le, da teh likov ni bilo mogoče prepovedati.