Na poledenelem grebenu približno 900 metrov nad divje razburkanim južnim Atlantskim oceanom je Emma Nicholson pod masko dihalnega aparata naredila globok vdih, preverila plezalni pas in stopila proti zevajočemu žrelu dejavnega ognjenika. Malo po 16. uri je stala na vetrovnem robu kraterja na vrhu Mount Michaela, ki se dviga na Saundersovem otoku. Ta sodi med nenaseljene Južne Sandwicheve otoke in je eden najsamotnejših krajev na svetu – od najbližje stalne postaje na Južni Georgii je oddaljen približno 800 kilometrov, od najbližje redne ladijske poti pa več kot 1600 kilometrov. Pravzaprav je bilo Emmi in drugim članom odprave še najbliže sedem astronavtov in kozmonavtov na Mednarodni vesoljski postaji, ki je vsakih 90 minut letela približno 400 kilometrov nad njimi.

Toda po letih načrtovanja in napornem potovanju po razburkanem morju, posutem z ledenimi gorami, po katerem so prepluli 2250 kilometrov, je bila 33-letna vulkanologinja tik pred tem, da raziskovalce prvič popelje v krater ognjenika Mount Michael. Upala je, da bo zbrala nove dokaze o slabo razumljenih procesih, ki potekajo globoko v drobovju planeta.

Toda Mount Michael ni ognjenik, ki bi zlahka razkril svoje skrivnosti.

Čeprav je na svetu kakšnih 1350 potencialno dejavnih ognjenikov, je potrjeno, da so danes lavna jezera – žareči kotli staljene kamnine – samo v osmih. Po izbruhu se lava, ki je izpostavljena ozračju, po navadi ohladi in ustvari trden kamniti čep, ki zadržuje toploto in pline v ognjeniku (in ga lahko s tem pripravi za novo eksplozijo). Toda v nekaterih ognjenikih so kanali, ki povezujejo površje z magmatskim ognjiščem globoko spodaj, odprti. Za nastanek lavnega jezera mora biti tlak dovolj visok, da lavo potisne vse do površja – podobno kot vodni tlak v vodometu. Da jezero potem tudi ostane, se mora tlak ohranjati, razmerje med toploto, ki prihaja iz magmatskega stebra, in hitrostjo ohlajanja magme pa mora biti popolnoma uravnoteženo, da se lava ne strdi.

“Muhast” je dober izraz za opis ravni tlaka, ki potiska lavo v krater Mount Michaela, pravi Smellie. “Pojavi se in izgine, včasih za več mesecev, vendar naše raziskave kažejo, da lahko vztraja tudi nekaj mesecev.”
Ker ognjeniški sistemi z odprtimi žreli znanstvenikom omogočajo vzorčenje in analiziranje plina in lave, so pomembni kot ključni laboratorij za boljše razumevanje vedenja ognjenikov, to pa bi lahko pomagalo pri napovedovanju izbruhov in zmanjševanju ogroženosti.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.

Google Play
App Store