Leto osamitve
V OSAMI IN STISKI:
SVET OMEJENIH DRUŽABNIH STIKOV
Nekateri se osamijo namenoma – pomislimo samo na astronavte, alpiniste ali menihe – za večino pa je razgibano družabno življenje izjemno pomembno. Leta 2020 so bili naši družabni stiki omejeni. Marca smo bili vsi potisnjeni v osamo. Prepovedano je bilo zbiranje, zaprle so se šole in pisarne. Ker smo večinoma upoštevali navodilo, naj ostanemo doma, se je svet zavil v srhljivo tišino.Doba koronavirusa nas je spodbudila k ponovnemu razmisleku o tem, kaj osama pravzaprav pomeni. Da se nismo mogli družiti s prijatelji in sorodniki? Da smo obtičali zunaj domovine ali da nismo smeli v službo ali šolo?
Medicinski sestri Caroline Quinet (na levi) in Yasmina Cheroual sta si po dolgih urah dela z bolniki, okuženimi s koronavirusom, pred bolnišnico CHU Ambroise Paré privoščili kratek odmor. Čeprav se poznata šele nekaj mesecev, sta se med dolgimi izmenami na oddelku za intenzivno nego zbližali. Podobno kot številne zdravstvene ustanove po svetu so bile tudi belgijske bolniš nice preobremenjene zaradi številnih bolnikov, okuženih z novo bolez nijo. Medicinske sestre, ki so jih z njihovih siceršnjih delovnih mest premestili na oddelke, kjer zdravijo samo bolnike s covid19, so pomenile okrepitve v dolgi in izčrpavajoči bitk.
Ko je Brazilija postala žarišče pandemije, so se prebivalci stanovanjske zgradbe Copan v São Paulu zaprli v stanovanja, da si virus ne bi utrl poti v največje stanovanjsko mravljišče v Latinski Ameriki. Glasovi v 1160 stanovanjih, v katerih živijo tudi številni umetniki, arhitekti in oblikovalci, so potihnili.
Če je človek lahko ostal doma, je bil to privilegij. Delo na katerem od ključnih delovnih mest in neodložljive obveznosti so marsikoga prisilili, da je tehtal med zdravjem in obveznostmi. V italijanskem Bergamu, enem prvih žarišč covid-19, se je direktor pogrebnega zavoda Antonio Ricciardi tako zelo bal, da bi okužil domače, da je dva meseca spal kar na kavču v pisarni. “Mislil sem, da bom umrl,” se spominja. “Še nikoli prej nisem občutil takega strahu.”
YOGYAKARTA, INDONEZIJA
Dan po tem, ko je bila razglašena začasna prepoved komercialnih poletov in potovanj po morju, je mednarodno letališče v Yogyakarti samevalo.
Tudi smrt je postala nekaj samotnega. Pogreb 89-letne Marie Thérèse Wassmer je potekal zunaj mesteca Mulhouse, ki je bilo eno od žarišč izbruha bolezni v Franciji. Čeprav je niso testirali, so jo pokopali kot žrtev virusa. Zaradi karantene se pogreba niso udeležili niti prijatelji niti sorodniki. Ko so jo duhovnik in štirje pogrebniki v zapečateni krsti položili k večnemu počitku, so ob grobu namesto sorodnikov molili pogrebniki.
Jagelonska univerza, ustanovljena leta 1364, je doslej preživela že verska nesoglasja, več zasedb in svetovni vojni, pa tudi deportacijo 155 svojih profesorjev v nemško koncentracijsko taborišče leta 1939. Desetega marca lani je odpovedala predavanja in zaprla večji del študentskega naselja. Glavna čitalnica (na fotografiji) sameva. Na nove razmere so se podobno odzvale šole povsod po svetu. Odgovorni za vzgojno-izobraževalne ustanove od vrtcev do fakultet vseh smeri si belijo glavo, kako znova odpreti njihova vrata in pri tem zagotoviti varnost vsem, ki prihajajo vanje. Za študente Jagelonske univerze so pripravili t. i. hibridni model študija – kombinacijo spletnih predavanj in predavanj v živo.