Lovci na cvrčalke

Lovci na skakajoče žuželke oskrbujejo tržnice v Ugandi s pomembnim virom beljakovin za prebivalstvo. Toda čezmerni lov in podnebne spremembe lahko ogrozijo to živilo prihodnosti.

Bila je hladna noč in na vrhu hriba v jugozahodni Ugandi je močno pihalo. Plošče iz valovite pločevine, velike približno meter krat dva metra, ki so oblikovale poševne stranice velikanske pasti za žuželke, so ropotale v vetru. Nekaj metrov proč je glasno brnel dizelski generator, ki je napajal 400-vatno žarnico v središču pasti. Svetloba, zaslepljujoča za človeške oči, je kot magnet privabljala užitne cvrčalke (Ruspolia differens). V Ugandi jim ljudje pravijo nsenene, kar pomeni kobilice.Plošče iz valovite pločevine so bile nameščene v več deset praznih sodov. Kiggundu Islam, predsednik krajevnega združenja lovcev na cvrčalke, je upal, da bodo sodi kmalu zvrhano polni približno osem centimetrov dolgih žuželk.

“Obiskovalke”, kakor jim pravijo domačini, po vsaki deževni dobi jeseni in spomladi priletijo v velikanskih rojih, da bi se parile in prehranjevale. Takrat na stotine ljudi po vsej državi odloži siceršnje delo in postavi pasti, da bi jih vanje ujeli čim več. Ocvrte in posoljene cvrčalke so v Ugandi prava poslastica. Na tržnicah, postajališčih za taksije in ob cestah jih prodajajo po poldrugi evro za vrečko. (“Saj veste, s kakšnim užitkom si med gledanjem filma privoščite pokovko? Sam si težko predstavljam ogled filma brez nsenene,” pravi neki ljubitelj.)

Zaradi dolgega časa osvetlitve so na fotografiji vidne sledi leta cvrčalk, ki jim v Ugandi pravijo kobilice oziroma nsenene. Njihovo število se zmanjšuje, zato bi z razvojem metode vzreje izboljšali prehransko varnost, ustvarili nove vire dohodka za kmete in pripomogli k varstvu prosto živečih populacij cvrčalk.

Bilo je novembra 2020 in v Harugongu bi morala biti jesenska sezona lova na cvrčalke na vrhuncu. Po eni izmed legend prihajajo te žuželke z Lune in tisto noč je bil ščip. Pa kljub temu “nismo ujeli nič”, je dejal Islam. “Kje so?” Cvrčalke in užitne žuželke nasploh so bogat vir beljakovin, železa in cinka ter drugih pomembnih mineralov. Zato jih je Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) razglasila za “prehranski vir prihodnosti”. Bile naj bi ključnega pomena za vzpostavitev prehranske varnosti, blaženje lakote in preprečevanje podhranjenosti. To je pomembno v državah, kot je Uganda, kjer skoraj tretjina otrok zaostaja v rasti, slabokrvna pa je polovica otrok, mlajših od pet let, in tretjina žensk .

A lov, ki je nekoč v tej državi potekal v majhnem obsegu in za domače potrebe, vse bolj prerašča v komercialno dejavnost. V velikanske pasti na vrhovih gričev nalovijo na tone žuželk, da bi zadovoljili vse večje povpraševanje. Toda zmeraj manjši ulov kaže, da je lov na cvrčalke postal čezmeren. Zato je v zadnjem času slišati pobude, naj bi zagotovili njegovo večjo trajnostnost.Ko je Islam leta 2017 začel loviti cvrčalke, je to počel le zase in za družino. Lovili so tiste, ki jih je privabila domača varnostna razsvetljava.A ker se je zaradi rastočega povpraševanja obetal lep zaslužek, je kmalu namestil dve komercialni pasti. “Nsenene so prihajale v velikem številu,” je povedal ta vitki mož z globokim glasom. “Oglasilo se je precej kupcev.”“Če je noč dobra, se jih ujame tudi za 400 [petde-setkilogramskih] vreč. Prepeljemo jih v Kampalo in prodamo,” je dejal. A v tistih treh dneh se ni na vrhu griča v Harugongu ujelo prav nič.

“Povpraševanje po žuželkah se je neverjetno povečalo,” je povedal Philip Nyeko, entomolog z Oddelka za gozdarstvo, biotsko raznovrstnost in turizem Univerze Makerere v Kampali. “Ponudba, ki je sezonska, ga ne more dohitevati.”Nyeko vodi skupino raziskovalcev, ki za kmete razvija metodo vzreje cvrčalk. Namen tega razvoja je razbremeniti prosto živečo populacijo, omogočiti celoletno ponudbo cvrčalk in zagotoviti dodaten vir dohodka kmetom, katerih pridelek vse bolj ogrožajo suše in škodljivci.A do nedavnega ni bilo veliko znanega o biologiji, ekologiji ali življenjskem ciklu teh žuželk. Znanstveniki so morali začeti iz nič.“Če jih odvzamete iz narave, kakšne razmere jim morate zagotoviti?

Kje jih gojiti?” se je spraševal Nyeko. Katera temperatura jim najbolj ustreza? Katera hrana jim najbolj tekne? Kam bodo odlagale jajčeca? SONČNEGA JUTRA so se na tržnici Katwe v Kampali ob blatni cesti, ki vodi do igrišča na prostem, vrstile majhne lesene stojnice. Moški in ženske ob njih so brezdelno posedali pod velikimi senčniki.Nenadoma se je pojavil moški s plastično vrečo, do polovice napolnjeno s cvrčalkami. Prodajalci so se hipoma predramili in nagnetli okrog njega. Z vseh strani so vlekli za vrečo in poskušali preglasiti drug drugega. Koliko? Jih boš še prinesel? Kdaj?Mož se ukvarja s prodajo cvrčalk na debelo, vendar jim tistega dne ni mogel veliko ponuditi. Polovico vreče je odkupil prodajalec srednjih let z bližnje stojnice. Preostali so se razočarani razšli v upanju, da si bodo zagotovili naslednjo vrečo – ko bo pač na voljo.

Težava ni le čezmerni lov, pravi Hajji Quraish Katongole, vodja nacionalne organizacije lovcev na cvrčalke Old Masaka Basenene Association Limited, ki postavlja varnostna pravila za lov in vodi register lovcev. “Bog je obdaril Ugando z rodovitno prstjo in ugodnim okoljem.” Toda sečnja, s katero so pridobivali površine za pridelavo sladkornega trsta in plantaže oljnih palm, je uničila večino življenjskega območja cvrčalk. Zaradi podnebnih sprememb postajajo deževne dobe nepredvidljive, to pa vpliva na vzorce rojenja teh žuželk.