Magellanova oblaka

V bližini mogočnega pasu južne Rimske ceste ležita Veliki in Mali Magellanov oblak. Videti sta kot ločena koščka naše Galaksije. Astronomi so nekoč menili, da od nekdaj krožita okoli nje na današnji oddaljenosti, tako kot druge, manjše galaksije, ki jih je naša ujela v svoj gravitacijski objem. Toda iz novih podatkov je mogoče sklepati, da sta Magellanova oblaka večino življenja preživela daleč od nas in da le “trenutno” doživljata bližnje srečanje z našo Galaksijo. Če je res tako, smo morda priča začetku medgalaktičnega plesa v troje, plesa, ki lahko razbije galaksije, povzroči nastanek milijard novih zvezd in planetov, druge pa požene v globine vesolja.

Čeprav so astronomi jasne namige dobivali že prej, pa so šele sedaj potrdili kraljevski status, ki sta ga od nekdaj imela oblaka.

Prvič, sta veliko svetlejša od vseh drugih satelitskih galaksij. Tako sta svetla, da sta pritegnila pozornost opazovalcev s prostim očesom, kakršen je bil na primer Antonio Pigafetta, kronist Ferdinanda Magellana, ki ju je opisal kot “veliko na kup zbranih šibkih zvezd”. Svetla sta zato, ker sta nam razmeroma blizu in ker je v njiju veliko zvezd. Druge znane satelitske galaksije imajo vsaka do nekaj deset milijonov zvezd. V Malem Magellanovem oblaku jih je vsaj 3 milijarde, v Velikem pa kar 30.