Mars bo brez dvoma prvi planet, na katerem se bomo naselili. Še pred časom smo ob omembi tega planeta pomislili na male zelene možice, danes pa se zdi, da je od vseh do zdaj odkritih najobetavnejši za dolgoročno preživetje ljudi.
Toda kako naj zastavimo prihodnost na tem planetu?
Naš fotograf Matjaž Tančič je to lepo opisal z besedami: “To je kot tabula rasa. Začeti iz nič, hkrati pa se truditi, da ne bi delali istih napak, kot smo jih naredili na Zemlji.”

Čeprav imajo znanstveniki veliko podatkov
o tem, KAKŠEN JE MARS,
bomo to zagotovo vedeli šele, ko se bomo spustili na njegovo površje.

Če bi hoteli, bi že danes lahko odpotovali na Mars in si tam postavili bivališče za kratkotrajni obisk. Tehnološko pa še nismo sposobni živeti tam, ne da bi s seboj prinesli vse, kar bi potrebovali. A bistvo razmišljanja Roberta Zubrina je ravno v rabi naravnih virov na Marsu tako, da bi iz njih pridelali vse, kar bi nujno potrebovali za življenje.
“Glavna naloga mojega podjetja,” je pojasnil, “je tisto, čemur Nasa pravi raba virov na kraju samem, predelava surovin na Marsu, Luni ali asteroidih v uporabne vire, kot so pogonska goriva ali kovine. Vprašanje, ali je neko okolje primerno za bivanje, se v resnici glasi, ali znamo surovine, ki so tam na voljo, predelati v uporabne vire. Prav to je naloga novih tehnologij.”

Na drugi strani te enačbe sta recikliranje in ponovna raba vsega, kar bi tja prinesli in po uporabi zavrgli, tako da bi se v človeškem naselju na Marsu čim bolj približali ničelni količini odpadkov. “Na Mars lahko gremo šele, ko bomo znali ustvariti bivalne sisteme s sklenjenim krogom,” nadaljuje Imhofova. “Neko količino virov lahko vzamemo s seboj, vendar moramo tam vzpostaviti celoten bivanjski krog. Na Marsu ne bomo imeli možnosti poklicati in naročiti, ko nam bo česa zmanjkalo.

Slovenija

ZDA

Resnično ključna je sposobnost pridelave hrane. V praksi to pomeni bivališča, opremljena z visokotehnološkimi rastlinjaki, oskrbovanimi s kisikom in vodo, ki sta na Marsu na voljo kot naravna vira in ju je mogoče uporabiti za gojenje užitnih rastlin. Toda za postavitev teh “vesoljskih rastlinjakov” bo treba preseči današnjo stopnjo razvitosti tehnologije, saj niti zagotavljanje dovolj svetlobe za fotosintezo niti odstranjevanje organskih odpadkov za zdaj še nista zadovoljivo rešena.

Arhitektka Barbara Imhof načrtuje in preizkuša nove rešitve. EDEN ISS je projekt mednarodnega združenja, ki je potekal od leta 2015 do 2019. Bila je članica skupine, ki je zgradila mobilno preskusno napravo, v kateri so bili “stojala za rastline, napredni sistem za zagotavljanje hranil, visoko zmogljiv sistem osvetlitve LED, sistem za biološko odkrivanje in dekontaminacijo, sistemi za preverjanje zdravja rastlin in tehnologija za zagotavljanje kakovostne in varne hrane”. Rastlinjak je bil videti kot kakšen ladijski zabojnik na podstavkih. Na Antarktiki je stal od leta 2018 do 2022. Poskusni zagon je bil nadvse uspešen. Pri tem moramo poudariti: to je rastlinjak, v katerem lahko neuspeh zgolj nekaj rastlin pomeni lakoto za astronavte, ki naj bi jim zagotavljal hrano.


Tudi to je eden od številnih projektov, razvitih za vesolje, ki bi jih bilo mogoče koristno uporabiti na Zemlji. Kljub temu optimizmu pa moramo ostati previdni. Boštjan Videmšek, nagrajeni raziskovalni novinar, ki piše o podnebni krizi, trdi, da je “Mars seveda priložnost. Ne sme pa zanimanje zanj prerasti v eskapizem ali novo vesoljsko vojno. Moral bi biti človeški laboratorij – raziskava za prihodnost življenja. Življenja na Zemlji.”