Mnenja
Dr. Karel Natek na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je zaposlen, predava več geografskih predmetov. Je avtor oziroma soavtor nekaj obsežnih geografskih monografij, atlasov in leksikonov ter številnih znanstvenih in strokovnih člankov. Poklicno se že dolgo ukvarja tudi z raziskovanjem naravnih nesreč (poplave, suše, zemeljski plazovi, neurja …). V pogovoru, ki se navezuje na osrednjo temo te številke revije, proizvodnjo energije in po vsem svetu spreminjajoče se podnebje, smo se osredotočili na stvari, ki se tičejo predvsem Slovenije. Dr. Natek je v odgovorih na vprašanja, ki smo mu jih postavili, segel še veliko širše, v naš odnos do prostora in našo miselnost nasploh.
Da bi bil obseg posledic segrevanja ozračja manjši, si za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov države različno prizadevajo. Kje je pri tem Slovenija?
Med razvitimi državami nismo nič posebnega. Z 19 milijoni ton izpustov na leto tudi mi, glede na to, koliko nas je, nesorazmerno obremenjujemo ozračje. Naš ekološki odtis je dvakrat večji od okoljskih zmogljivosti dežele. Grobo rečeno: ker težimo k čim večji gmotni blaginji, zažiramo Zemljo.
Kakšen odstotek energije pridobimo iz obnovljivih virov? Kam sodimo v primerjavi z državami Evropske unije?
Leta 2013 smo iz obnovljivih virov pridobili 21,5 odstotka energije, bili smo torej blizu povprečja EU, ki je znašalo približno 24 odstotkov. Največji delež iz obnovljivih virov, skoraj tretjino, smo imeli pri elektriki, saj imamo številne hidroelektrarne. Pri ogrevanju – z drvmi in drugo biomaso – je bil delež približno odstotek manjši. Pri prometu smo skoraj povsem odvisni od uvoženih fosilnih virov in jih trošimo zelo negospodarno.
Ima Slovenija za prihodnost pripravljeno do okolja prijaznejšo strategijo proizvodnje energije?
Strategij imamo cel kup, domači in tudi strategij EU. Saj jih ni težko pripraviti, velike težave pa so z uresničevanjem. Žal se naša družba in tudi EU zelo težko poenotita in izpeljeta korenite spremembe, ki so potrebne, da ne bomo več tako uničevali okolja … No, pri nas bi morali, kar se energije tiče, poskrbeti, da bi se povečala proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov in da bi izboljšali učinkovitost izrabe energije. Hidroelektrarne imajo sicer velike negativne učinke na okolje, a tako bi bilo storjene še najmanj škode.
Kaj pa sončna in vetrna energija?
Vetrna energija pri nas nima večjega potenciala, saj nimamo stalnih, zmernih in enakomernih vetrov. Imamo burjo, ki pa je sunkovit sezonski veter. Kljub temu bi se verjetno tudi pri nas našle lokacije, primerne in rentabilne za manjše vetrne parke, vetrnice na vsakem hribu pa ne bi imele smisla. Več možnosti imamo pri sončni energiji, a so za zdaj večidel neizkoriščene. Imamo dokaj dobro lego, osončenost Slovenije je, predvsem na jugu in vzhodu, velika. Ampak za to je potrebna strateška odločitev, nam pa zmožnosti za sprejemanje in izvajanje dolgoročnih odločitev močno primanjkuje. To se kaže tudi pri biomasi – po lanskem žledu imamo na voljo ogromno lesa, vendar ga ne znamo izkoristiti. Moram pa opozoriti na že omenjeno zmanjšanje porabe energije. V zadnjih desetih letih slovenska gospodinjstva spreminjajo navade – poraba energije se je kljub zviševanju življenjske ravni komaj kaj povečala. Izpeljana je bila denimo energetska sanacija številnih stavb, boljša izolacija je zmanjšala porabo energije za ogrevanje, veliko ljudi je vgradilo sodobne peči s precej večjim izkoristkom … Kot posamezniki se torej odzivamo gospodarno, kot skupnost pa občutno manj – poraba energije v državi raste bolj, kakor raste BDP. Zlasti negospodarno jo trošimo v prometu, pa tudi v industriji; ta ima velike težave pri prehodu v visokotehnološko proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo in nizko porabo energije.