Most čez stoletja

V PERUJU VSAKO LETO NA NOVO ZGRADIJO INKOVSKI VISEČI MOST, KI POVEZUJE SOSEDA S SOSEDOM – IN PRETEKLOST S SEDANJOSTJO.

Visoko v perujskih Andih med bregovoma reke Apurímac nad sotesko visi star vrvni most, ki je videti precej nevaren. TAMKAJŠNJE SKUPNOSTI se vsako pomlad zberejo in udeležijo obreda obnove. S skupnimi močmi vaščani z obeh bregov čez stari most napeljejo orjaške vrvi, dolge več kot 30 metrov in debele kot človeško stegno. Dotrajano konstrukcijo kmalu nato odrežejo, da zgrmi v sotesko. Po treh dneh dela, molitve in praznovanja na njenem mestu visi nov most.Most Q’eswachaka redno obnavljajo že pet stoletij.V provinci Canas, ki sodi v pokrajino Cusco, je bil stoletja edina povezava med vasmi na obeh bregovih reke – podobno kakor številni drugi viseči mostovi iz vrvi, postavljeni v času inkov­skega imperija kot del omrežja, ki je povezovalo njegovo ogromno ozemlje in je danes znano pod imenom velika inkovska cesta. Obsegala je 40.000 kilometrov poti, povezovala je prej od sveta od­rezane skupnosti in vojakom, slom in navadnim ljudem omogočala potovanje po imperiju.

Kot pravi José Barreiro, pomočnik direktorja za raziskave in direktor Urada za Latinsko Ameriko v Nacionalnem muzeju ameriških Indijancev, enem od muzejev, ki delujejo pod pokroviteljstvom Smithsonove ustanove, so Inki svoj vzpon ra­zumeli kot mandat, “da gredo v svet in ga po obdobju kaosa uredijo”, s tem pa je bila povezana tudi ureditev prometnega omrežja. Barreiro je bil sokurator razstave o inkovski cesti in most Q’eswachaka je bil tema njegovega raziskovanja.

“Gradnja mostov je sodila k širitvi imperija od Cusca v štiri smeri, čez zelo surov teren Andov,” razloži.Španski kolonizatorji so, ko so v 16. stoletju zrušili imperij, strmeli nad inženirskimi dosežki Inkov, ki so gradili viseče mostove na območjih, kjer so reke preširoke, da bi bilo bregova mogoče povezati z lesenimi tramovi.A zob časa je nekatere mostove zelo načel in uničil. Druge so nehali uporabljati in so nazadnje propadli, ko so v 20. stoletju zgradili nove ceste in mostove, namenjene avtomobilom.

Tradicija, povezana z mostom Q’eswachaka, se je predvsem zaradi njegove odročnosti ohranila in danes most povezuje štiri kečuansko govoreče skupnosti: Huinchiri, Chaupibanda, Choccay­hua in Ccollana. Čeprav so v bližini zgradili nov kovinski most, po katerem lahko reko prečkajo avtomobili, okoliški prebivalci še naprej uporab­ljajo stari vrvni most, kadar hodijo trgovat in na družabne obiske.Most Q’eswachaka je bil zaradi velikega pomena za ljudi, ki še živijo na tem območju, leta 2013 vpisan na seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Most Q‘eswachaka je edini inkovski viseči most, ki še obstaja. Redno ga obnavljajo že pet stoletij.

“Ta živa kultura, ki jo vidimo pred seboj še danes, se ohranja že 500 let,” je poudaril Barreiro. “Po uničenju imperija Inkov na politični ravni se je ohranila kultura ljudi na ravni vasi.”Pomembna sestavina te kulture je pojem skup­nega dela, dodaja. Skupnosti se povezujejo in sodelujejo pri skupnih projektih brez pričakovanja plačila, saj vedo, da bodo ti projekti nazadnje prinesli korist vsej vasi ali pokrajini.

Postopki gradnje mostu – znanje o njih se prena­ša iz roda v rod – so se z leti komaj kaj spremenili.Delo se začne z nabiranjem šopov dolge trave, nabrano pa spletejo v tanke vrvi. Te potem zvijejo v močnejše vrvi, nazadnje pa jih prepletejo v težke vrvi, ki bodo držale most. Nato z združenimi moč­mi vrvi raztegnejo in jih pripravijo za namestitev.Pritrdijo jih k trdnemu kamnitemu temelju in izkušeni graditelji se začnejo prebijati od bregov proti sredini mostu ter tkati ograjo in pohodni del s tanjšimi vrvmi in palicami. Ko se na sredini sre­čajo, razvijejo čez pohodno površino še slamnato oblogo in novi most je končan.

Opazna sprememba iz zadnjega časa, povezana s tem obredom, je večja pogostost izvajanja, je povedal Barreiro. Včasih so skupnosti stari most z novim zamenjale vsaka tri leta. Zaradi boljše dostopnosti in turizma pa se je povečalo število obiskovalcev, zato so začeli most obnavljati vsako leto. Leta 2020 so morali obnovo sicer odpovedati zaradi epidemije covid­19. Barreiro pojasni, da so pogostejše obnove potrebne zaradi varnosti – most je zdaj bolj obremenjen – vaščani pa so to dejav­nost spremenili v vsakoletni obred tudi zato, ker v njem vidijo priložnost, da privabijo več turistov.Ko je delo končano, je na vrsti praznovanje z glasbo, molitvijo in gostijo. Most Q’eswachaka je pripravljen, da ga bodo ljudje lahko uporabljali še eno leto.