Na robu preživetja

V noč se dvigata negibna obrisa postav. Srebrnkasta luna nad njima nakazuje, kje je nebo. Temna plošča pod njim je zemlja. Zvok daje noči globino: žvižgajoči gekoni rožljajo kot kastanjete v pojemajočih valovih, ki se izgubljajo v sencah. Dve ženski že ure sedita na nizki sipini v tihem pričakovanju. Prva iztegne noge, se pretegne in jih v gležnjih spet prekriža. Druga se ziblje naprej in nazaj kakor med molitvijo in si razgibava mišice. Njuna oprema za radiofrekvenčno sledenje ju je ob sončnem zahodu privedla na to mesto v južnem delu Kalaharija, ki mu že dolgo pravijo puščava, čeprav ima ekosistemske značilnosti suhe savane.Nekje pod njima je v labirintu rovov samica teminkovega stepskega luskavca, ki ji sledita že dva meseca. Prebudila se je pozno (ura je deset zvečer), kar bi lahko bilo povezano z neizprosno vročino dneva.

Poimenovali so jo Hopewell 3 po kraju, kjer so jo krajevni sledilci našli, potem pa sta doktorski raziskovalki, 28-letna Wendy Panaino in 30-letna Valery Phakoago, nadaljevali sledenje, spremljajoč progo, ki jo pušča v pesku. Zdaj ji sledita s poslušanjem piskov radijskih valov, ki jih pošilja naprava, pritrjena na lusko na njenem križu.To noč sta raziskovalki na lovu za luskavčevimi iztrebki (pravita jim “kalaharijsko zlato”), virom dragocenih informacij o tem, kako je življenje plahih živali, ki se prehranjujejo z mravljami in termiti, prepleteno s travami in drobnimi žuželkami, ki žanjejo njihova semena in jih jedo. To je eden pomembnih prispevkov k znanstvenemu razumevanju medsebojne povezanosti organizmov v afriški suhi savani, vse pa se začne s poletnimi padavinami, ki se običajno pojavljajo od novembra do marca.

Nosilec njune raziskave je Laboratorij za fiziologijo Oddelka za varstvo prosto živečih živali na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu in je del obsežnejšega raziskovalnega Projekta ogroženega ekosistema Kalaharija (KEEP). Dognati želijo, kako bodo podnebne motnje vplivale na krhek preplet tamkajšnjega življenja.Ta del Kalaharija je že razglašen za podnebno vročo točko. Po modelih klimatologov Univerze v Cape Townu se bodo v desetih letih, ko naj bi se globalna temperatura zvišala za več kot 1,5º C (čemur se želi svet izogniti z doseganjem ciljev pariškega sporazuma Združenih narodov), povprečne temperature v Bocvani – malce severneje od tam, kjer se prehranjuje Hopewell 3 – že dvignile za skoraj 2,2º C. Ob dvigu povprečne globalne temperature za 3º C bi se povprečne temperature tam dvignile za 4,2º C. Po mnenju znanstvenikov bi to povzročilo propad ekosistema v Kalahariju.

Nedavna raziskava, ki so jo med sušo poleti 2012–2013 opravili na podzemnih svinjkah (ki so na sipinah mravljejede sosede luskavcev), je postregla z zaskrbljujočimi opozorili o tem, kaj bi lahko podnebne spremembe pomenile za tamkajšnje življenje. Pomanjkanje dežja bi sprožilo niz katastrof: najprej bi ovenele trave, zato bi se zmanjšalo število mravelj in termitov, ki se z njimi hranijo; nato bi udarila lakota – ali stradež – vseh bitij, ki se prehranjujejo s temi žuželkami.

Če izostanek vsakoletne ozelenitve v času suše za ta dva mravljejeda pomeni katastrofo, kaj bi za najrazličnejše žive členke v prehranjevalni verigi, katere obstoj je odvisen od trav, pomenil dolgotrajnejši propad sistema zaradi zvišanih temperatur in neizprosne suše? Kalahari je največje nepretrgano prostranstvo peska na svetu, valoviti ocean sipin, ki jih vetrovi premikajo sem ter tja po Bocvani, Namibiji, Južnoafriški republiki in drugod. Sipine prerašča savana, večinoma travnata pokrajina, posejana s posamičnimi drevesi. Tu, na južnem obrobju regije, so vetrovi nanizali sipine, potekajoče v smeri sever–jug, naslonjene na pobočja golih kvarcitnih gričev, ki se kot hrbti kitov dvigajo iz globin.

Zaradi desetletij kmetovanja je regija ekološko nestabilna, zdaj pa vse kaže, da jo bodo neizogibno prizadele še hude posledice globalnega segrevanja. Kar bosta Panainova and Phakoagova dognali o skrivnostnih življenjih bitij med peščenimi sipinami, bi lahko okoljevarstvenikom pomagalo k boljšemu varovanju Kalaharija.

Hopewell 3 je tretji pasavec, ki so ga izbrali za preučevanje na nekdanji farmi Hopewell, eni izmed 50 opuščenih živinorejskih rančev v rezervatu Tswalu Kalahari, ustanovljenem pred skoraj 30 leti. Tswalu meri 11.900 hektarov in je največji južnoafriški zasebni naravni rezervat, ostanek nekdaj divjega Kalaharija, v katerega so se z vseh strani zajedle farme in je danes prepreden s cestami ter posejan z rudniki železove rude in mangana.