Januar 2024

Na samotnem otoku

Otok Rottumeroog na Nizozemskem je obsežno mokrišče, strogo varovano z zakoni o varstvu narave. Leta 2012 in 2013 sem z nalogo fotografirati tamkajšnjo pokrajino večkrat potoval na otok in na njem preživel skupaj 50 dni in noči – to je bila neverjetna priložnost, saj je obisk sicer prepovedan. Večino časa sem bil tam sam. Moja naloga je bila fotografirati in tako pomagati tudi drugim podoživeti ta kraj. Ko sem opravil že približno dve tretjini dela, pa se je zgodilo nekaj, kar mi veliko pomeni. Imelo je obliko sporočila v steklenici, zalučani v morje.

Med kraji, kjer sem najraje raziskoval, je bil eden ob obali, kjer je nekoč stala hiša. Vse, kar je ostalo od nje, je bilo nekaj opek, napol zakopanih v pesek, med katerimi so se nabirale školjke in morske naplavine. Nekega dne sem tam opazil steklenico, drugačno od vseh, ki sem jih bil našel prej – ta je imela privit pokrovček. Odprl sem jo in v njej odkril na roko napisan listek. V angleščini je pisalo: “Ime mi je Meike in sem stara 11 let. Imam dobre prijatelje, kaj pa ti?”

Sklenil sem odpisati – Meike je kot naslov za odgovor navedla naslov svoje šole na Nizozemskem – in poskušal opisati, kako te to, da se znajdeš na samotnem kraju v sicer gosto poseljenem delu zahodne Evrope, spodbudi k ponižnosti: na Rottumeroogu vidiš samo kopno, vodo in pesek, okrog ušes pa ti žvižga veter. Meike je prejela moje pismo in leta pozneje sem še vedno v stiku z njeno družino. Ljudje navadno mislijo, da ni dobro biti sam. Toda sam sem ob vsem, kar sem doživljal na otoku, občutil blagodejno svobodo.
– Po pripovedovanju zapisala Catherine Zuckerman

Vzemite svet v svoje roke z revijo National Geographic Slovenija.

Google Play
App Store