Na tuji zemlji
To je ameriški sen:
Ti priseljenci so prepotovali
celino in se naselili v preriji.
S trdim delom sedem dni
na teden so se postavili
na noge in zaživeli na ranču
zahodno od Chicaga.
Bila je rojstnodnevna zabava ene od mam. Dve torti, praznični baloni, ženske v kuhinji, moški pa še vedno v službi. Na steni v dnevni sobi svetleč se napis iz kartona želi Vse najboljše. Otroci in vnuki, nečakinje in nečaki tekajo po hodniku in skačejo po kavčih. Iz hiše se razlega smeh. Ta dom v illinojski preriji stoji na skupni zemlji več ljudstev. Tu so korenine ljudstev Odžibva, Potavatomi in Odava. Sedanja dvopasovnica je bila pred davnimi časi kolovoz, po katerem so vozovi s ponjavami, romarji in potepuhi potovali na zahod. Morda so se želeli izogniti močvirnatim zemljiščem in rojem komarjev ob jezerski obali, ob kateri leži današnji Chicago. Ime mesta je izpeljano iz besede, ki v jeziku domorodnih ljudstev Miami-Illinois označuje divji česen, rastlino močnega vonja. Tisti, ki so se ustavili tu, so že na prvi pogled videli, da je to dober kraj.
Po rojstnodnevni zabavi pred nekaj tedni je več družinskih članov zbolelo za neko skrivnostno boleznijo. Kašelj, izčrpanost. A očitno ni covid. Celo močna donja Lupe je v postelji.
Vseeno se odpeljeva k njej domov, da bi si ogledala njen znameniti elote – čudežni voziček na kolesih, kakršne prodajalci pečene koruze potiskajo skozi vsa obmejna mesta. Njen je kot spomenik parkiran pred vrstno hišo, v kateri živi. Vožnja po soseski pripoveduje zgodbo o priseljevanju v Chicago: staro stanovanje neuglednega videza, nato hiša. Voziček elote, nato za vogalom bolšji trg, kjer je donja Lupe zagotovila finančni začetek za druge ne glede na njihov priseljenski status. Nato, za vogalom in malo naprej po ulici, urejene družinske hiše, v katerih živijo poznejši rodovi. Med njimi so mladi ljudje, kot je Elizabeth (“Eli”), prva v družini, ki se je vpisala na fakulteto. Vsa zgodba v enem kratkem odstavku.
Lowenstein je več let fotografiral migrantsko pot, ki iz Latinske Amerike vodi v ZDA – tudi puščavske kraje, kjer na hitro postavljeni križi označujejo grobove migrantov. Lupino družino je spoznal, ko se je iz mehiškega Acapulca priselila v Chicago, kjer je Lupe čistila hotelske sobe in sanjala o boljšem življenju.
Lowenstein je za vizualizacijo njihovega potovanja v “Gringolandio” ustvaril album s slikami, zbranimi na spletnih straneh, družabnih omrežjih in iz drugih virov. Med njimi so zemljevid migracijskih poti, slika mejne ograje v Tijuani in zbledela fotografija, ki je ostala v svetišču mehiškega ljudskega junaka Jesúsa Malverdeja.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
