Nauki potovanja

Česa sem se med pešačenjem po svetu naučil o tem, kako krmariti po tem nemirnem stoletju?

PO SVETU STOPAJ lahkih nog.

Nihče natančno ne ve, zakaj so se po anatomskih merilih moderni ljudje po približno 240.000 letih pohajkovanja po Afriki čisto zares odpravili z matične celine in osvojili svet. Težko, da smo bili vnaprej določeni za gospodarje. Konec koncev je življenje – kot vsi vemo – bolj ali manj stvar naključja. S tem vprašanjem se ukvarjam, ker že skoraj devet let pešačim po poteh, po katerih so naši kamenodobni predniki iz Afrike odšli v svet, in pri tem pripovedujem zgodbe. Za zdaj sem prišel do Jugovzhodne Azije, moj končni cilj pa je pretolči se do skrajne konice Južne Amerike, kjer je Homo sapiensu zmanjkalo kopna na obzorju.

Imel sem preprost namen. Želel sem umiriti življenjski ritem in upočasniti razmišljanje, delo, ure. Žal je imel svet drugačne predstave od mene. Apokaliptične podnebne krize. Množična izumrtja. Prisilne selitve ljudi. Populistični upori. Smrtonosni kononavirus. Za menoj je več kot 3000 juter, v katerih sem si zavezal vezalke na čevljih in začel s koraki meriti planet, ki se očitno pospešeno približuje trenutku zgodovinskega obračuna, saj sem pod nogami ves čas čutil njegovo drhtenje. A do Mjanmara še nisem vkorakal v nič takega, kot je državni udar.

Ko je bil novinar Paul Salopek v Mjanmaru, so se v državi okrepili prodemokratični pro­testi. Odkar je vojska februarja prevzela oblast, je pobila že več sto ljudi, več tisoč pa jih je zaprla ali mučila. Salo­pek je moral prekiniti “Pot iz raja”, ki ga vodi po svetu, in se z letalom odpeljati na Kitajsko. PANOS PICTURES/M.O.

V Yangonu sem se nekega jutra prebudil v hotelu, kjer sem bival med karanteno, in odhitel napolnit kopalno kad z vodo, ki je sicer pitna, a rjavkaste barve. Bilo je prvega februarja. Morilec v uniformi je po televiziji sporočil, da so Aung San Suu Kyi in druge izvoljene predstavnike oblasti aretirali. Na ulicah je bilo vse polno vojakov in policistov. Vedel sem, da ne bo trajalo dolgo, pa bodo začeli streljati na protestnike, moške, ženske in otroke. Pesnike bodo razglašali za prevratnike, jih zapirali in pobijali. (Na truplu enega od njih, Kheta Thija, ki so ga vrnili sorodnikom, so bili znaki mučenja.) A tisto prvo jutro moje skrbi niso bile tako daljnosežne.

Po košu za smeti sem pobrskal za ostanki riža od prejšnjega dne. Kaj naj z mini hladilnikom? Naj z njim zabarikadiram vrata? Ali pa naj ga spustim na glavo Vizigotom pod seboj? (Sobo sem imel v osmem nadstropju.)Hipotez o tem, zakaj smo se ljudje raztepli iz Afrike, ne manjka.Nekateri raziskovalci trdijo, da nas je kot dvonoge kobilice v širni svet pognala neizmerna lakota, saj smo v domačih savanah pospravili vse, kar je bilo užitnega. Drugi strokovnjaki pravijo, da je naše dolgonoge prednike zvabila v nova lovišča “zelena Arabija”, bujnejša različica današnjega Bližnjega vzhoda. Spet tretji menijo, da smo začeli po plažah stikati za uporabnimi predmeti in tako vzdolž obal, ki so nastale zaradi zniževanja morske gladine, odtavali iz dobro znanega afriškega okolja (teorija obalne migracije).V meni najljubši hipotezi o izvoru človekovega nemira igra pomembno vlogo glas spomina. Naj jo predstavim.

Salopek je po Jordaniji pešačil leta 2014. Družina takrat 11-letnega Mohammada, enega od več sto tisoč Sircev, ki so domove zapustili zaradi državljanske vojne, se je v tistem času selila po državi ter obirala paradižnik in drugo zelenjavo. Sirska družina v hribih nad dolino Wadi Rum je s Salopekom delila večerjo. “Mesa ni,” je potarnal gostitelj. “O piščancu lahko tukaj samo sanjamo.”

Prvotni ljudje so se dolgo, zelo dolgo opotekali na samem robu izumrtja. V davnih deželah jih je bilo zanemarljivo malo. Če je kdo denimo izumil novo orodje, je šla novotarija z izumrtjem njegovega klana v nič. Napredek se zato ni širil, ni se prenašal med skupinami. Neskončna tisočletja se je ponavljal isti obrazec: odkritje, izginotje, ponovno odkritje. Recimo, da je šlo za ustaljen vzorec. Šele ko se je človeška populacija dovolj povečala in dosegla ustrezno stabilnost, da je lahko ohranjala dosežke in na njih gradila, smo končno odklenili vrata planeta.

Ohranili smo spomine drug drugega. Dobili smo bitko zoper pozabo. Napredovali smo.Bližam se sredini svojega nenavadnega, 39.000-kilometrskega pohoda proti sončnemu vzhodu. Verjetno ni čudno, da mi je v spominu ostalo na tisoče obrazov ljudi, ki sem jih bil srečal na poti. Sprašujem se, kateri med njimi je bil najbolje opremljen, da preživi – če ne celo obvlada – izzive tega negotovega časa, kateri bi odkorakal iz tega stoletja živ in zdrav.  Ko je med obračunavanjem s protestniki začela teči kri, je Yangon zajela sila nenavadna amnezija. Sporočila so izginjala. Mjanmarski prijatelji – prodemokratični aktivisti, umetniki, študenti, mladeniči z zaščitnimi čeladami, ki so stali na barikadah – so drug za drugim prehajali na aplikacije za pošiljanje šifriranih sporočil. Vojaki so na nadzornih točkah vohljali po telefonih civilistov. Zato si iz varnostnih razlogov za sporočila nastaviš časovnik (na šest ur, uro, minuto) in gledaš, kako tvoje življenje, ujeto v digitalne pogovore, za vekomaj izginja.
Mama je rekla, da ne želi, da bi obe hčerki končali v zaporu … v Tamweju streljajo ljudi … Pazite nase … Poskusil bom zaprositi za status političnega begunca v tretji državi … Opravičujem se za pozen odgovor. Nekoliko me je sesulo … Besede kljubovanja, prošnje za pomoč, bridke šale, neskončen tok govoric. Vsi ti tesnobni zapisi strahu, jeze in tolažbe so vsakič, ko sem odprl oči v novo rumeno jutro, za vedno izginili. Korakal sem skozi revolucijo in izgubil sposobnost govora. Mislim si, da se z ničimer ne bi mogel bolj približati času našega rojstva, kot sem se s tem.

Zapomni si sprehod s Tonyjem Hissom v New Yorku.
Hiss, pisec in javni intelektualec, se je vselej znal opreti na tako človeški in eruditski pesimizem, da si je nemalokrat prav z njim učinkovito pomagal pri iskanju poti nazaj k rešitvam, k nekakšnemu ranjenemu optimizmu. Pred kratkim je izdal knjigo V gibanju (In Motion) in v njej predstavil stanje, ki ga je poimenoval potovanje v globine. To je občutek, da “se prebujaš, ko si že buden”. Prevzame te, kadar si v svojem naravnem stanju, tj. kadar se giblješ.Na katere nove usmeritve naj bom pozoren, sem ga vprašal, ko se ped za pedjo pomikam po 21. stoletju, ki teče vse hitreje? “Na pričakovanje izgube,” je odvrnil brez obotavljanja. V mislih je imel rastoči strah privilegirane manjšine, ki je po čistem naključju, bodisi zaradi rase, spola ali narodnosti, podedovala nesorazmeren delež moči na Zemlji – bogastvo, delovna mesta, lastnino, družbeni status, izhajajoč iz uveljavljenih hierarhij – in je zdaj čutila, da nezadržno izgublja prednosti. Hiss je verjetno zaznal moj dvom. Ozrl se je proti lesketajočim se jeklenim ziguratom na Manhattnu. “Zapomni si,” se je nasmehnil, ko si je z vajeno kretnjo snel očala in jih obrisal. “Vse to je le začasno.”

Zapomni si stopala Kaderja Yarrija.
Prekrita so bila z otiščanci in ploska kot surov goveji zrezek. Yarrijevi visoki, dekliški boki so vodili njihovo gibanje, podobno zibanju uteži na nihalu. Gladko, neutrudno – mika me, da bi rekel v neskončnost – so drsela po Vzhodnoafriškem tektonskem jarku v Etiopiji. Z Yarrijem sva s skupnimi močmi premagala približno 250 kilometrov noro lepe puščave, v spremstvu dveh tovornih kamel sva skozi snope žareče svetlobe korakala proti Adenskemu zalivu. Yarrijevi gumijasti sandali so se čisto narahlo dotikali tal. In drseli po zemeljskem površju kot drsalke. Njegova hoja je bila nadčloveško učinkovita, transkontinentalna, zelo stara, kot ustvarjena za premagovanje neskončnih razdalj, ki jih je treba premagati v iskanju dežja.

Yarri je bil afarski pastir. Na začetku sem si njegovo molčečnost zmotno razlagal kot vzvišenost. V očeh pastirjev so namreč vsi ljudje, ki sedijo in nimajo živine, manjvredna bitja. Pa ni bilo to, temveč njegova čuječna mirnost. “Kaj bosta jedli kameli?” me je vprašal nekega dne v skrbeh zaradi ne najbolje izbranega tabornega prostora. Zmignil sem z rameni. S tal sem pobral kamen in ga podržal pred njim. To je bilo prvič in zadnjič v vsem mesecu, da sem ga videl zasmejati se.Bil je poosebljena pozornost. S pogledom je drsel sem ter tja po obzorju kot Dopplerjev radar. Rekel je, da se ozira za oblaki. Oblaki pomenijo vlago. Vlaga pomeni travo.