Izjemno odkritje grobnice kralja Tuta pred sto leti je odprlo okno v veličastno preteklost Egipta.

Zdaj se bo svetu ponudil nov pogled na bogastvo mladega faraona.

Zaklad, ki je osupnil svet

O mladem faraonu Tutankamonu je bilo napisanega le malo, vendar številni artefakti iz njegove grobnice – tudi ta leseni kip v naravni velikosti – razkrivajo marsikaj o njegovem življenju in času.

Odkritje, ki ga skoraj ni bilo

Carter je iz Anglije v Egipt odšel že pri 17 letih, brez formalne arheološke izobrazbe, vendar z izrazitim umetniškim darom. Razvil je izostreno oko za artefakte in bil leta 1899 imenovan za enega od dveh glavnih inšpektorjev za starine v egiptovski službi za starine. Njegova življenjska pot je občutno spremenila smer leta 1905, ko se je – kot je rekel sam – zapletel v “grd prepir” s skupino francoskih turistov. (Carter je trdil, da so bili pijani in žaljivi, čeprav je pozneje priznal, da je “vročekrvne narave”.) V izogib diplomatskemu incidentu mu je nadrejeni naročil, naj dogodek obžaluje. Carter je to zavrnil in menil, da je odstop edina častna možnost; nekaj mesecev pozneje je res odstopil. Ko so ga dve leti po tem predstavili lordu Carnarvonu, si je pičel zaslužek zagotavljal s prodajo akvarelov premožnim turistom. Možakarja je povezovala strast do starega Egipta. Njuno partnerstvo je nazadnje pripeljalo do odkritja malo znanega deškega kralja, ki je bil pokopan z bajnim zakladom, nato pa več kot 3000 let pozabljen.
Najdba je bila eno največjih zmagoslavij arheologije, saj je svetu omogočila osupljiv vpogled v starodavno življenje ob Nilu, pri sodobnih Egipčanih pa na novo utrdila občutek nacionalnega ponosa in spodbudila težnje po samoodločbi.

Arheologi in iskalci zakladov so v dolini kopali že desetletja in številni so menili, da je zlata doba odkritij mimo. Po letih financiranja uspešnih izkopavanj je Davis prišel do istega sklepa. “Bojim se, da je Dolina grobov izčrpana,” je zapisal leta 1912. Ko se je končno odpovedal koncesiji, jo je junija 1914 na Carterjevo pobudo prevzel lord Carnarvon.

V naslednjih petih letih je Carter s skupino egipčanskih delavcev premetal neverjetnih 150.000 do 200.000 ton grušča. Delo pod puščavskim soncem je bilo težko, delali so v prahu in vročini.
Teh pet let truda je prineslo bore malo koristi in Carterjevega dobrotnika se je polaščalo razočaranje. Morda je bila dolina res že dokončno raziskana. Junija 1922 je lord Carnarvon poklical Carterja v Highclere in napovedal, da bo opustil iskanje v dolini. Carter je prosil za še eno sezono izkopavanj in se celo ponudil, da jih bo plačal sam. Lord Carnarvon je nerad privolil. Ko se je Carter 28. oktobra 1922 vrnil v Luksor, se je čas iztekal. Toda sedem dni pozneje mu je naključno odkritje povrnilo upanje – in mu kmalu spremenilo življenje.

• 

• 

• 

Četrtega novembra je nekdo iz njegove skupine, čigar ime se je pozabilo, vrh zakopanega stopnišča naletel na izklesan kamen. Carter je v žepni dnevnik zapisal le štiri besede: “Našli prve stopnice grobnice.” Naslednji dan je skupina odkrila 12 stopnic in se spustila do vrat, ki so bila ometana, na njih pa so bili faraonski pečati. Ti so bili preveč nejasni, da bi jih bilo mogoče prebrati, vendar so bili očitno nepoškodovani. Carter je bil prepričan, da je odkril nedotaknjeno kraljevo grobnico, zato je lordu Carnarvonu v Anglijo poslal telegram: “Končno čudovito odkritje v dolini; veličastna grobnica z nedotaknjenimi pečati … čestitam.”

Drugo veliko odkritje je sledilo februarja 1923. Carter je v steno Tutove grobne sobe naredil luknjo, prižgal svetilko in pokukal noter. “Njena svetloba je razkrila osupljiv prizor,” je pozneje zapisal, “trdno steno iz zlata.” Zlata stena je bila v resnici stranica velike pozlačene skrinje ali pogrebnega relikviarija, v katerem so bili še trije relikviariji in sarkofag iz kvarcita. V sarkofagu so bile, kot je Carter odkril pozneje, tri krste v obliki mumij, vstavljene druga v drugo.

MUMIJA

“To je bil prizor, ki je presegel vse dotedanje in za katerega si niti v sanjah nismo predstavljali, da ga bomo kdaj uzrli.”

– HOWARD CARTER, 27. NOVEMBER 1922

Zgodovinsko preiskavo Tutankamonove mumije v tretji, notranji krsti so opravili v sedmih dneh oktobra in novembra 1925 in je natančno popisana v Carterjevih dnevnikih. Izjemno zahtevno delo, ki sta ga ob Carterjevi pomoči vodila medicinska izvedenca Douglas Derry in Saleh Hamdi Bey, je razkrilo nenavadne in dotlej neznane starodavne postopke. Kraljeva mumija je bila, večinoma po vratu in prsih, obložena z zaščitnimi amuleti in dragulji, med katerimi so bili številni v obliki ptic, skarabejev in kač. Starodavni balzamerji so več kot 140 dragocenih predmetov (skoraj vsi so prikazani tukaj) skrili tudi med 17 plasti tankih lanenih povojev, ki so jih spoštljivo ovili okoli Tutovih posmrtnih ostankov. Vsi naj bi bili kralju s svojo čarobnostjo v pomoč v posmrtnem življenju.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Muzej, primeren za faraona in še več

NOVI VÉLIKI EGIPTOVSKI MUZEJ JE VELIČASTNO RAZSTAVIŠČE, V KATEREM SO DOBILI PROSTOR ZAKLADI KRALJA TUTA, IN SIMBOL NARODA, KI SI JE POVRNIL LASTNIŠTVO NAD SVOJO PRETEKLOSTJO.

Za direktorja muzeja je nenavadno, da v službo prihaja v maskirni uniformi in vojaških škornjih, toda generalmajor Atef Moftah ni tipičen direktor muzeja in Véliki egiptovski muzej ni tipičen muzej. Ob pogledu od daleč je postmoderni GEM, kot mu na kratko pravijo (ang. Great Egyptian Museum), tako velik, da si je težko ustvariti predstavo o njem. Izstopajoči, ladijskemu kljunu podobni obris spominja na ogromno ladjo, nasedlo v puščavi. Ko se približate, vidite, da je zunanjost prekrita z motivi piramid, ki se navezujejo na tiste v Gizi slab kilometer in pol stran. Takšna oblikovna rešitev opazovalca morda zbega, toda sporočilo je jasno: to je muzej, primeren za faraona. 

• 

• 

GEM je eden najpomembnejših projektov egiptovske vlade, izjemno zahtevna naloga, ki se je je lotila pred 20 leti, a zaradi nemirov v času arabske pomladi in pandemije covid-19 z dokončanjem zamuja že več let. V državi, ki je zelo odvisna od prihodkov od turizma in kjer sta arheologija in politika močno prepleteni, morata general Moftah in njegovo osebje zagotoviti, da bo GEM izjemno uspešen. Ko sva čez široko ploščad stopala proti vhodu v muzej, je z roko pokazal na visoke grobnice v daljavi, lesketajoče se v vročini. Prav takrat so urejali promenado za pešce, s katero bo območje
muzeja povezano s piramidami. “Daljša bo od Elizejskih poljan ali La Ramble,” je povedal. Nato se je posvetil muzeju in navedel nekaj statističnih podatkov: skoraj 45.000 kvadratnih metrov površine, 12 razstavnih dvoran, 100.000 artefaktov, skupni stroški več kot milijardo evrov. “Devetindevetdeset odstotkov dela je končanega!” je rekel in zadovoljno plosknil.
GEM se po razsežnosti in veličini kosa z drugimi nedavnimi arheološkimi projekti, ki jih je financirala egiptovska vlada, skupaj s ponovnim odprtjem Avenije sfing v Luksorju in odprtjem velikih novih muzejskih prostorov v Sharm el Sheikhu, Kairu, Hurghadi in drugod.

• 

• 

• 

• 

Po 15 minutah vožnje iz Izgubljenega zlatega mesta sem prispel v Dolino kraljev, kjer je Tutankamonova grobnica. Tam dela še več pripadnikov nove generacije egiptovskih arheologov in Zahi Hawass me je povabil, naj spoznam njegovo skupino mladih izkopavalcev. Ko sem prišel, so me Fathy Yaseen in sodelavci popeljali v grobnico, ki jo uporabljajo kot delavnico in skladišče. Pokazali so mi 700 amuletov, kipcev in delčkov keramike, ki so jih malo pred tem izkopali na najdiščih v bližini Tutankamonove grobnice. Med pogovorom so se spominjali osupljivih najdb iz preteklosti in razmišljali, kaj bo prinesla prihodnja sezona. Nato so me pospremili do stopnic, ki vodijo v grobnico.

Nekoč so bili deli te grobnice tako natrpani z razkošnimi predmeti, da so morali izkopavalci viseti na vrveh, pritrjenih na strop, da niso hodili po njih. Zdaj so vsi ti artefakti shranjeni v približno 640 kilometrov oddaljenem GEM. Edina izjema je ogromen sarkofag, izklesan iz enega samega bloka kvarcita, v katerem so bile nekoč tri Tutove krste, vstavljene druga v drugo. Sarkofag je visok skoraj meter in pol in tehta na tisoče kilogramov, zato je bilo očitno prezahtevno, da bi ga odstranili. Na vogalih stojijo štiri kamnite boginje, ki ga zaščitniško obdajajo s svojimi ljubkimi krili. Od Tutovih zakladov ni ostalo nič drugega.