Novi pogledi na zgodovino

SPOMENIKI KONFEDERACIJI SO V ZDA TARČE NAPADOV ZARADI ZAHTEV ŠTEVILNIH AMERIČANOV, NAJ SE NJIHOVE SKUPNOSTI UPREJO SISTEMSKEMU RASIZMU.

Ed Hamilton, 73-letni kipar iz Kentuckyja, se v toplem jesenskem popoldnevu zlahka povzpne na več kot meter visok podstavek, ki podpira bronasti kip zasužnjenega moža z imenom York, “lastnine” slavnega ameriškega raziskovalca Williama Clarka. Hamilton, ki mi razkazuje mesto Louisville – srhljivo prazno zaradi razsajanja koronavirusa in neustavljivih državljanskih nemirov, povezanih s primerom Breonne Taylor, ki jo je ubila policija – opazi, da Yorkovo desno oko prekriva kepa umazanije.“Bratec York, skrbeti moramo, da tvoja vizija svobode ostane jasna,” reče Hamilton in z rdečim robčkom obriše oko kipu, ki stoji v parku v središču mesta in gleda na sever proti reki Ohio.

Leta 2002 je dobil Hamilton od mesta Louisville naročilo, naj ustvari kip v čast Yorku, ki naj bi igral pomembno vlogo na potovanju Clarka in Meriwetherja Lewisa med letoma 1804 in 1806, ko sta raziskovala ozemlje zahodno od reke Misisipi.Zgodovinski viri o Yorku so pičli, omenjen je le v nekaterih delih Clarkovega dnevnika. Ko se je Hamilton pripravljal na delo, je med raziskovanjem ugotovil, da je York v tistih dveh letih odprave v resnici živel kot svoboden človek, ko je bila naloga opravljena, pa se je moral vrniti v sužnost. “Yorka sem hotel prikazati kot ponosnega in odločnega temnopoltega moža,” pravi Hamilton. “Želel sem, da je njegov pogled osredotočen in prodoren. Yorkove oči so videle svobodo, okusil jo je. Hrepenel je, da bi jo dobil nazaj. Njegova zgodba je bila preveč pomembna, da bi se izgubila v zgodovini.”

Obiskovalci Narodnega spominskega centra za mir in pravičnost v Mont­gomeryju v Alabami se sprehajajo pod jeklenimi spominskimi ploščami, ki visijo s stropa. Vsaka predstavlja eno od 800 ameriških okrožij, kjer se je dogajalo rasno lin­čanje, in ima vklesana imena žrtev v okrožju. Spominski center je usta­novila organizacija Equal Justice Initiative, ki si prizadeva za reformo kazenskopravnega sistema in izobraževanje o rasni pravičnosti. Stro­kovno osebje spomin­skega centra sodeluje s skupnostmi, v katerih se je dogajalo linčanje, pri projektih postavljanja znamenj, zbiranja zemlje in osvetljevanja tega poglavja zgodovine.

Zgodbe temnopoltih Američanov, ki so se dogajale od njihovega prihoda v britanske kolonije pred štirimi stoletji, ostajajo med manjkajočimi, zamolčanimi deli ameriške zgodovine brez javnih spominskih znamenj, ki bi jih predstavljala, pojasnjevala in častila njihov spomin. Toda zdaj se to spreminja.Ko je leta 2020 svet preplavil novi koronavirus, je ZDA zajel vrtinec družbenih protestov in spodbudil temeljit razmislek o tem, kako se spominjajo svoje zgodovine, kaj v njej cenijo, kako jo predstavljajo – oziroma kaj vse je zamolčano. Začele so se razprave o vidnih znamenjih držav konfederacije, ki so se odcepile od unije, da bi ubranile suženjstvo, in odstranjevanje z javnih mest. Nepridobitna organizacija Southern Poverty Law Center (SPLC) je v 34 zveznih državah in Zveznem okrožju Kolumbija naštela več kot 1940 kipov, spomenikov, imen ulic in drugih javnih znamenj konfederacije.

Mogočni kipi in obeliski v čast poraženim vojakom konfederacije – predsedniku Jeffersonu Davisu, generalu Robertu E. Leeju, generalu “Stone wallu” Jacksonu in drugim – so že dolgo na ogled javnosti, zlasti v južnih državah. Manjša konfederacijska znamenja se tiho stapljajo z nacionalnim tkivom kot imena velemestnih avenij, cest in avtocest po vsej državi. Na ducate šol, parkov, mostov – in 10 ameriških vojaških oporišč – je poimenovanih po pomembnih voditeljih konfederacije. Med njimi so tudi častniki, ki so vodili čete v uporu proti državam unije v državljanski vojni, ki je vzela 620.000 življenj in še vedno velja za najbolj krvavo vojno v ameriški zgodovini.Znamenja konfederacije še kar krasijo ameriški vsakdan zaradi vpliva južnjaških državljanskih skupin, ki že več kot sto let pripovedujejo zgodovino vojne z vidika držav konfederacije. 

V goro Stone Mountain v Georgii so vklesane podobe Davisa, Leeja in Jacksona. Ko se je v orga­nizaciji UDC leta 1912 po­rodila zamisel za spome­nik, je bilo na tem mestu zbirališče kukluksklanov­cev. Dokončan je bil šele leta 1972 kot državni projekt. Izklesano zna­menje, ki je danes glavna atrakcija priljubljenega državnega parka, vzbuja ogorčenje protestnikov, ki v njem vidijo državno podprt spomenik belski nadvladi.

Konfederacijska ikonografija temnopolte Američane že dolgo boleče spominja na zasužnjenost njihovih prednikov in uvedbo krutih zakonov, katerih namen je bil krniti državljanske pravice osvobojenih temnopoltih Američanov. Simbolika in sporočilnost – zlasti okrog sodnih palač in kongresnih stavb – nista naključni. Ko so severnjaške čete v 70. letih 19. stoletja zapustile Jug in se je obdobje povojne obnove v resnici končalo, so se začela velikopotezna in bogato financirana prizadevanja za širjenje zgod-be o konfederacijskem vojaku kot junaku. Po tej različici so konfederacijski vojaki branili pravice južnih držav, da si krojijo svoje lastne politike, in zavračali vsiljevanje s severa. Številni južnjaki, ki so preživeli vojno, in njihovi potomci so to verzijo zgodbe o konfederaciji hitro vzeli za svojo.

Zaščitniki spomenikov konfederacije v Charlestonu v Južni Karolini izobešajo konfederacijsko zastavo med protestom lani avgusta, ki se je v mestu dogajal pod geslom Življenje temnopoltih šteje.

Ko so severnjaške čete v 70. letih 19. stoletja zapustile Jug in se je obdobje povojne obnove v resnici končalo, so se začela velikopotezna in bogato financirana prizadevanja za širjenje zgodbe o konfederacijskem vojaku kot junaku. Po tej različici so konfederacijski vojaki branili pravice južnih držav, da si krojijo svoje lastne politike, in zavračali vsiljevanje s severa. Številni južnjaki, ki so preživeli vojno, in njihovi potomci so to verzijo zgodbe o konfederaciji hitro vzeli za svojo.

Ta zgodovinska kampanja je prikazovala Jug iz časa pred državljansko vojno kot večinoma dobrohotno okolje ter omalovaževala grozo in nehumanost zasužnjenosti – čeprav je bila srž spora v zvezi s “pravicami držav” prav želja južnih držav, da suženjstvo ostane dovoljeno. Strateško postavljanje kipov in spomenikov v kombinaciji z močnim vplivom na učni program v javnih šolah je konfederacijski propagandi pomagalo, da je v veliki meri dosegla svoj namen – zlasti v južnih državah.

Ko pa je lani maja belopolti policist iz Minneapolisa v Minnesoti med grobo aretacijo na ulici ubil temnopoltega Američana Georgea Floyda in so to posnele kamere mobilnikov, je za ZDA naenkrat napočil čas javnega obračuna. Začelo se je ponovno vrednotenje zgodovine, polne rasnih napetosti, najprej z množičnimi demonstracijami, nato še s pozivi po odstranitvi javnih znamenj belske nadvlade po vsej Ameriki. Nekatere spomenike so protestniki začeli odstranjevati kar sami.Po smrti Floyda in drugih neoboroženih temnopoltih Američanov zaradi policijskega nasilja se je na milijone ljudi različnih ras povezalo v gibanje z zahtevo po rasni pravičnosti. Vsesplošni pozivi k temeljitemu razmisleku, kako umetnost in spomeniki prikazujejo ameriško zgodovino kolonizacije, rasizma in belske nadvlade, so privedli do premikov, kakršnih ne pomnimo.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!